Arhitekti, ki (zavestno ali ne) podpirajo takšno transformacijo in okupacijo prostora, s svojimi 'uslugami' posredno podpirajo tudi diktatorske režime ali vsaj avtokratske voditelje, od brutalnega kitajskega komunističnega turbokapitalizma preko z naftnimi zalogami bajno obogatenih arabskih šejkov pa tja do afriških despotov, ki jih pri oblasti pomagajo vzdrževati prav razvite države s svojimi multinacionalkami.
Prostorska pravila so zgodovinsko preizkušena, a niso nekaj starega ali celo zastarelega, nasprotno, spoznavamo jih lahko samo v živi sedanjosti, naravnana pa so v prihodnost, v prostost in preprostost, tisto odprtost, ki jo v sebi že nosi slovenska beseda prostor. Prostorske prvine, ki ohranjajo stik s prvinskim, sodobnega človeka, odtujenega od okolja, spet lahko povežejo z vsem, kar je naokrog, in pripeljejo do neposrednega stika, na raven narave.
Avtorji Darko Likar, Aleksander S. Ostan, Andrej Pleterski, Janko Rožič in Benjamin Štular so pri pisanju študije, ki je izšla pri založbi ZRC SAZU, imeli namen predstaviti zgodovinske principe urejanja prostora, ki so jih naši predniki izpeljali iz opazovanja narave in razbiranja zakonov, ki urejajo vesolje. Gre za načela, ki so jih oblikovala ljudstva, ki so še živela v sožitju z naravo, in ki naj bi po spoznanjih avtorjev v industrijski dobi – to je v dobi mehanske reprodukcije, za katero je Walter Benjamin dejal, da v njej arhitektura izgubi svojo avro – izginjala iz arhitekturnega in urbanističnega urejanja.
Tine Hribar, tehnotektura.Tročan - starodavni nauk o treh silah
Kot popolna antiteza te usmerjenosti k videzu in slovesu se kaže starodavno načelo tročan. Arheolog in zgodovinar Andrej Pleterski pojasni, da gre pri tročanu za ideološki sistem, staro vero, ki govori o ravnovesju treh sil narave. To ravnovesje so ljudje upoštevali tudi pri urejanju svojega prostora, kako ključno je bilo upoštevanje tega načela, pa nam pove zapis o izročilu o tročanu, ki ga je leta 1965 na Cerkljanskem zapisal Pavel Medvešček: "/…/ Tročan je bil vedno v znamenju ognja (sonca), vode in zemlje. Marsikatero kmetijo je pobralo, ker se je vedenje o hišnem tročanu izgubilo ali pa so ga iz nevednosti celo uničili. Kmetije, hiša, kašča, hlev, kozolec ali čebelnjak so bili vedno grajeni v tročanu. /…/"
Aplikacija starih načel v sodobnem garditeljstvu
In v tej točki pomena poznavanja vedenja naših prednikov, posebej tistega vedenja, ki se navezuje na urejanje okolja, se stikata arheologija in arhitektura. Knjiga se ne zaustavi pri teoriji, ampak na primerih več slovenskih krajev predstavi aplikacijo teh starih princip ov v graditeljski praksi. Namen je dokazati vitalnost teh načel oziroma zanikati tezo, da so vodila starih kultur v kontekstu sodobne mehanizirane civilizacije anahronistična. Namen knjige je tako, kot poudari Aleksander S. Ostan, iskanje stika med preteklimi civilizacijami in življenjem v sedanjosti, iz česar bi lahko izvedli strategijo za preseganje zdajšnje odtujenosti prostorskega načrtovanja. Prav zaradi aktivističnega momenta svoje raziskave so avtorji pri delu tudi sodelovali s prebivalci in krajevno upravo, da bi uspeli razbrati krajevne prostorsko-časovne fenomene, ki ne smejo biti spregledani pri nadaljnjem upravljanju prostora.
Knjiga, ki je ujela pravi trenutek
Ne glede na to, ali smo na strani avtorjev ali pa se nam njihovo gledišče zazdi morda vendar nekoliko preveč zasidrano v polju ezoteričnega oz. konservativno v zanikanju naselbinske kulture, ki zavrača megalopolise in ekscesivno arhitekturo, moramo vendar priznati, da je knjiga, katere diskurz se zares dozdeva nekoliko anahronističen in preveč edukativen v maniri tekstov, ki so v času izobraženega meščanstva 19. stoletja opozarjali na negativni vpliv hitre vožnje z vlaki na človekov živčni sistem, izid dočakala v pravem trenutku. Gre namreč za trenutek, ko se prejšnji upi in velike aspiracije, ki so odmev doživeli v nezmernih finančnih špekulacijah in velikih arhitekturnih 'eksperimentih', lomijo. To pa je tudi trenutek nujne streznitve in nujne vnovične formulacije nadaljnjega razvoja, tako gospodarskega kot tudi urbanistično-arhitekturnega. In v Ljubljani, ki je na nekaterih predelih zaradi zevajočih gradbenih jam videti kot Dresden po 'zmotnem' bombardiranju zaveznikov, ima ta trenutek še večji pomen. Jame namreč ne govorijo le o tem, da gre v Ljublj ani še vedno vse bolj počasi, ampak tudi o tem, da še nismo zamudili trenutka, ko bodo glavna poglavja iz razvojnega načrta – od železniške postaje z Emoniko, prek formiranja avenij do novih mestnih parkov – spisana do zadnjega končnega ločila.
Polona Balantič
Arhitekti, ki (zavestno ali ne) podpirajo takšno transformacijo in okupacijo prostora, s svojimi 'uslugami' posredno podpirajo tudi diktatorske režime ali vsaj avtokratske voditelje, od brutalnega kitajskega komunističnega turbokapitalizma preko z naftnimi zalogami bajno obogatenih arabskih šejkov pa tja do afriških despotov, ki jih pri oblasti pomagajo vzdrževati prav razvite države s svojimi multinacionalkami.
Prostorska pravila so zgodovinsko preizkušena, a niso nekaj starega ali celo zastarelega, nasprotno, spoznavamo jih lahko samo v živi sedanjosti, naravnana pa so v prihodnost, v prostost in preprostost, tisto odprtost, ki jo v sebi že nosi slovenska beseda prostor. Prostorske prvine, ki ohranjajo stik s prvinskim, sodobnega človeka, odtujenega od okolja, spet lahko povežejo z vsem, kar je naokrog, in pripeljejo do neposrednega stika, na raven narave.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje