81-letna pisateljica je nagrado v višini 25.000 evrov prejela v nedeljo, in kot je pisalo v obrazložitvi nagrade, njena literarna dela "kritično in samokritično raziskujejo boje, upe in napake njenega časa, z vso moralno resnobo in močnimi pripovedovalci". Peter Gülke, govrec na slavnostni podelitvi nagrade, pa jo je označil za pisateljico, katere besede so štele in še vedno nekaj štejejo.

Iz Poljske v vzhodno Nemčijo pred Sovjeti
Christa Wolf se je 18. marca 1929 rodila na Poljskem, kjer je skoraj do konca druge svetovne vojen obiskovala osnovno šolo, po vdoru sovjetske vojske na poljska tla leta 1945 pa se je družina preselila v Mecklenbug v Nemčiji. Potem ko je leta 1949 opravila maturo, se je pridružila Socialistični stranki enotnosti Nemčije in ostala njena članica vse do leta 1989, a pravijo, da je bil njen odnos do stranke ambivalenten. Leta 1993 najdeni dokumenti, ki pričajo o tem, da je delovala tudi kot ovaduhinja za Stasi pod psevdonimom Margarete, obenem pa je znano, da je bila med letoma 1968 in 1989 pod nadzorom te iste raziskovalne službe, ker je javno izražala mnenja, ki niso bila usklajena z uradno doktrino Vzhodne Nemčije.

Utopična vera
Wolfova in nekateri njeni pisateljski kolegi so še po padcu berlinskega zidu (9. novembra 1989) mislili, da država NDR ne bo propadla, in še najprej utopično verjeli iluzijam, ki so jih nudile reformacije socializma in naj bi se po podrtem Berlinskem zidu zgodile z novim vodstvom države. 29. novembra 1989 so se pridružili pozivu Für unser Land (Za našo deželo) in pozivu, ki je odločno zavračal ˝prodajo materialnih in moralnih vrednot˝. Christa Wolf je bila takrat prepričana, da spremembe v NDR-u ne smejo utrditi moči države, temveč naj razvijejo socializem, kar je bil tudi razlog, da se ni strinjala s sloganom Wende (preobrat), ki ga je uvedel politik Egon Krenz.

Literarni spor
In ko se je leta 1993 razkrilo, da je sodelovala s Stasijem in da je za njih napisala tri pomembna poročila, v katerih je kljub svoji nalogi ohranila pozitivno sliko omenjenih oseb, kar je sovpadlo s kritiko njenega dela Was bleibt (Kaj ostane) in povzročilo literarni spor, kar jo je za nekaj časa odpeljalo v Ameriko. Avtobiografija Was bleibt namreč pripoveduje prav o času njenega sodelovanja s Stasijem, najbolj problematično pa se je krikom zdelo dejstvo, da je bilo delo napisano že leta 1979, objavljeno pa šele v 90. letih, kar naj bi kazalo na strahopetnost avtorice, njeno dvoličnost in oportunizem.