Knjiga, ki si je naslov izposodila od morda najslavnejšega Kosmačevega citata, Tisti pomladni dan je bil lep, je izšla v zbirki Album, v kateri so pri Mladinski knjigi do zdaj že počastili življenje in delo Srečka Kosovela, Simona Gregorčiča, Primoža Trubarja in Alme M. Karlin. Poleg bogatega fotografskega in drugega dokumentarnega gradiva Tisti pomladni dan je bil lep, podobno kot predhodniki, zajema še predstavitev literarnega opusa ter pričevanjski in spominski del.

In če je dobro obiskana predstavitev "albuma" o Kosmaču dokazala, da je spomin na literata še kako živ, pa v času, ko se je Kosmač pojavil v slovenskem kulturnem življenju, še zdaleč ni bilo tako, poudarja Alenka Puhar. Njegovo življenje so usodno zaznamovale izkušnje z italijansko fašistično ječo, pozneje, po drugi svetovni vojni, pa je bil oblastnikom ves čas sumljiv zaradi časa, ki ga je med letoma 1938 in 1944, sprva kot prejemnik francoske štipendije, preživel na tujem. Toda o teh njemu nenaklonjenih časih Kosmač ni nikoli govoril ali pisal, kot to sicer, tako pesnik Ciril Zlobec, radi počno drugi slovenski pisatelji. Kosmač po Zlobčevih besedah "ni želel unovčevati svoje muke".

Posluh za male ljudi z velikim srcem
Čeprav se Kosmača vsi spominjajo kot izrednega človeka, ki je na prvo mesto vedno postavil etiko, o njem največ govori njegova literatura. Njegov literarni opus je v knjigi obdelala literarna zgodovinarka Helga Glušič, ki je na predstavitvi poudarila, da je njegovo pisanje nad prostorom in časom ter ni zavezano realizmu. Njegova dela so polna poetične intimnosti, fantazije in mitologije, hkrati pa dokazujejo, da je bil njihov avtor oster mislec. S svojo literaturo je nagovoril tudi tuje bralce - Balada o trobenti in oblaku je bila, denimo, prevedena v kar 15 jezikov.

Bleščeč govornik
Kosmač je velik pečat pustil tudi kot predsednik Društva slovenskih pisateljev. V sedemdesetih letih je bil tajnik društva nekaj časa Marko Kravos, ki se Kosmača spominja kot velikega svetovljana in poliglota. Na mednarodnih pisateljskih srečanjih je vedno pustil velik vtis, kajti, kot je dodal Saša Vuga, morda je celo bolje govoril kot pisal.

Kukanje v sfero zasebnega
Malečkarjeva je ob številnih spominih in pričevanjih še posebej opomnila na prvič objavljena pisma, ki jih je Kosmač pisal Venu Pilonu. Pisma razkrivajo, da je bil Kosmač tudi družinski človek. V knjigi se ga spominja njegova hči Nanča Kosmač Kogej, ki se je z bratom Jernejem tudi udeležila predstavitve knjige.

Zlobec se jima je na koncu v šali opravičil, saj da je bilo izrečenih veliko zelo osebnih pogledov na njunega očeta. Vsi govorci so se strinjali, da tudi ali še posebej za Cirila Kosmača velja, da o njem ni mogoče izreči zadnjih in edinih resnic.