Kot izvemo že na začetku študije, ki je luč sveta ugledala pod uredniškim vodstvom Jožeta Prinčiča in Jurija Fikfaka (v sodelovanju z Jeffreyjem D. Turkom), so se z raziskovanjem podjetništva ukvarjali že nekateri klasiki ekonomske misli. Torej se je ta panoga znanstvene refleksije oblikovala že v 18. stoletju, ko se je v ekonomski terminologiji pojem podjetništva komaj zasidral; torej že tedaj, ko je Richard Cantillon v eseju O bistvu trgovine splošni pojem podjetništva opredelil kot povezanost kapitala, negotovosti in tveganja, hkrati pa je podjetnika označil za človeka, ki kupuje po fiksni in prodaja po svobodni ceni (1755). Ekonomska misel se je razcvetela v 19. stoletju, ko se je s povečanjem kapitalistične proizvodnje razbohotilo tudi razmišljanje o njej in njenih učinkih v drugih poljih človekove dejavnosti in ko je John Stuart Mill s terminom podjetništvo oziroma podjetnik opisal nadzor, poslovno odgovornost in tveganje v podjetju.

Najprej katoli cizem, nato socializem proti kapitalu
Ekonomska teorija pri nas dolgo ni imela vidnejših in natančno profiliranih teoretikov; to je bil odraz dejstva, da se je tudi kapitalizem pri nas bolj počasi prijel. Razlog za to ni bila le lega Slovenije v provinci, ampak, kot izvemo v knjigi, ki položaj direktorja in podjetništva tematizira z zgodovinskega, ekonomskega, pa tudi z antropološkega in etnološkega vidika, tudi neugodna ideološka struktura na Slovenskem. Tako v času avstrijskega cesarstva, Avstro-Ogrske in prvega jugoslovanskega obdobja kot tudi v času druge Jugoslavije sta Slovence obvladovala miselna toka, ki sta kapitalizem skoraj sterilizirala. Prva zaviralna okoliščina je bil namreč katolicizem, ki je nasprotoval kapitalizmu in njegovim nosilcem, druga pa socializem, ki je vsaj na deklarativni ravni privilegiral proletariat oziroma vsaj približno enakost vseh.

Politika zoper ekonomijo in obratno?
Vendar pa se v zavedanju, da država potrebuje zdravo in tudi v kontekstu mednarodnega gospodarskega sistema močno materialno bazo, če naj bo zdrava in uspešna tudi družbena nadstavba, gospodarstvo tudi v povojni Jugoslaviji razvija (vendar v več obdobjih različno intenzivno) vsaj deloma neodvisno od temeljne socialistične in tudi od poznejše, prav v Jugoslaviji generirane samoupravne ideologije. Kleč zanimivosti dela Biti direktor v času socializma, pri katerem se kot avtorica prispevkov poleg zgoraj omenjene trojice predstavlja tudi Tatiana Bajuk Senčar, je tako ravno diskurz o pogosti kontradiktornosti razvoja gospodarstva in politike. Oziroma, kot so zapisali tudi v predstavitvenem besedilu knjige, je bila „direktorska funkcija v jugoslovanskem socialističnem gospodarskem sistemu vedno predmet spora in polje razprav, tipičnih za sistem, v katerem je politika urejala ekonomijo“.

Direktor s partizansko preteklico in rdečo knjižico
Kot pove zgodovinar in dolgoletni sodelavec Inštituta za novejšo zgodovino Jože Prinčič, lahko v zgodovini Jugoslavije skozi čas zasledimo več tipov direktorjev in načinov upravljanja z državnimi gospodarskimi obrati. Neposredno po vojni, ko je sicer v resnici nastopil neke vrste revanšizem s preteklostjo, so vodstva podjetij prevzeli novi ljudje s čisto partizansko preteklostjo in z obvezno partijsko knjižico v žepu. Vendar pa nasprotno od občega prepričanja to ni bilo do volj. Učinkovitost je bila kljub vsemu pomembna in tako so na vodstvenih položajih pristali ljudje, ki so sicer po večini imeli srednješolsko izobrazbo, obenem pa so imeli vizijo in voljo do razvijanja nove države in so v tej aspiraciji v svoje kolegije pogosto pritegnili celo politično inkriminirane poslovneže iz 'karađorđevićeve' Jugoslavije.

V času afirmacije samoupravnega sistema postane direktorska funkcija zapovedano bolj 'ponižna', kar nujno povzroči tudi gospodarsko nazadovanje. Konec mu skušajo narediti liberalne reforme konec šestdesetih, katerih glavni akter je Kavčič, ki želi Slovenijo razvijati v smeri tržnega gospodarstva in ki med drugim primeren vzor razvoja za Slovenijo vidi v Švici z njeno usmeritvijo v bančništvo. S Kavčičem nastopi sodobnejši tip direktorja kot menedžerja in konec sedemdesetih tako velja, da državo skupaj s političnim vrhom obvladuje trideset najmočnejših podjetij. To se spremeni z gospodarsko krizo v osemdesetih, ki direktorje ponovno potisne v ozadje, vendar pa ta poteza nove 'potitoistične' oblasti le še bolj oklesti razvojne možnosti gospodarstva.

Knjiga, ki je po Prinčičevih besedah klasična zgodovinska študija, pri kateri je bilo uporabljeno vse dosegljivo arhivsko gradivo in metoda ekspertnih intervjujev z nekaterimi večjimi gospodarskimi akterji, nam predstavi tudi nekaj najuspešnejših slovenskih podjetij in direktorjev, s čimer diskurz o razvoju upravljanja gospodarskih enot naredi le še bolj oprijemljiv in nazoren.

Polona Balantič