V slovenščino so že prevedeni osrednji romani ter izbora kratke proze in esejev Virginie Woolf. Zdaj se jim pridružujejo dnevniški zapisi Woolfove, ki jih je za knjigo Trenutki videnja izbrala in prevedla Breda Biščak. Po besedah urednika založbe Arsem Gašperja Trohe se delo bere kot roman.

Dnevniki Woolfove v celotni izdaji obsegajo pet debelih knjig, pri založbi Arsem pa so se odločili, da iz njih naredijo nabor, ki bo čim bližji slovenskemu bralstvu. Z izborom je Biščakova želela podati refleksijo literarnega in esejističnega ustvarjanja Woolfove, refleksijo tedanjega literarnega in kulturnega okolja, pa tudi časa, v katerem je živela, ki je bil v marsičem prelomen. Dnevniki so bili namreč napisani v obdobju med letoma 1915 in 1941 - od prve do začetka druge svetovne vojne oziroma pisateljičine smrti.

Woolf dal prednost ženini karieri
Intimnih zapisov pa je v dnevnikih zelo malo. Nekaj vpogleda dobimo v topel odnos Woolfove z možem Leonardom Woolfom, ki je ki dal prednost njeni literarni karieri, sam pa se je redno zaposlil. Dnevniki kažejo tudi na to, da ji kot ženski ni bilo vseeno glede odločitve, da z možem ne bosta imela otrok. Nakazan je tudi njen odnos z Vito, a je o njem mogoče kaj razbrati bolj med vrsticami.

Woolfova in njem mož sta imela pestro družabno življenje. Na svojem domu sta sprejemala številne intelektualce svojega časa, med njimi so bili T. S. Eliot, James Joyce in Thomas Hardy. Woolfova je poznala tudii Sigmunda Freuda.

Kritikam njenih del sledila obdobja depresije
Iz dnevnika lahko razberemo tudi, da je bila zelo občutljiva na literarne kritike svojih del, saj je po objavah po navadi sledilo obdobje depresije. Znano je namreč, da je Woolfova trpela za bipolarno motnjo. Preden sta z možem zaslovela, se je spraševala tudi, ali bo lahko preživela samo s pisanjem. Žalostil jo je tudi neznaten trg za kakovostno literaturo. Z možem sta imela lastno založbo in Woolfova je razmišljala o tem, kako težko je kot založnik uspeti na tako majhnem trgu, kot je angleški.

Naslov knjige Trenutki videnja je povzet po naslovu Hardyjeve pesniške zbirke, Biščakova ga je izbrala zato, ker Woolfova citira njegovo misel, da se "v roku enega leta, prežetega z vsakdanjostjo, pojavijo blazno intenzivni trenutki - trenutki videnja".