"Dobri stripi takšno predstavo zelo močno načenjajo," doda. To pa je vsekakor zelo primeren uvod v nov niz stripovske ustvarjalnosti, ki jih v branje priporočajo trije poznavalci in oboževalci.

Četrti izbor v seriji, ki jo z organizatorji pripravljamo ob boku festivala Tinta – ta vrata odpira jutri – poleg slikarja, pisatelja in ilustratorja Arjana Pregla ponujata še urednik in kritik Bojan Albahari, kuratorica in urednica Katerina Mirović.

Bojan Albahari/prevajalec, urednik in kritik

Charles Burns: Črna luknja (Stripburger, 2021, v prevajanju)
Precej bizarna zgodba o nenavadni nalezljivi bolezni, ki napada samo najstnike in jim povzroča čudne in pogosto odvratne mutacije. Burnsova prepoznavna risba prispeva dodaten odmerek tesnobnosti že tako neobičajni zgodbi, ki se vrti okrog neučakane najstniške spolnosti in ki se nadvse odkrito spogleduje s kritiko cenenega moralizma, kot je v času nastajanja stripa prevladoval na ameriški desnici. Danes je situacija prav nasprotna: kako se bodo na kritiko obsedenosti s spodobnostjo odzvali sodobni slovenski dežurni dušebrižniki?

Posy Simmonds: Gemma Bovery (Stripburger, 2009, prev. Maja Novak)
Posrečena predelava Flaubertove klasike, ki je vzpostavila standard za avtoričine poznejše stripovske romane z glavnimi junakinjami (kot sta Tamara Drewe in Cassandra Darke) in za malodane nov žanr. Avtorica spretno kombinira ilustracije, prozo, strip in druge, predvsem vizualne intervencije, da bi ustvarila nekaj čisto novega in na trenutke še bolj literarnega. Delo je zgovorna priča oziroma dokaz, da je strip več kot vitalen in agilen žanr, ki ne potrebuje pretencioznih evfemizmov, da bi bralstvo prepričal o svojih izraznih in narativnih sposobnosti.

Jason Lutes: Berlin (ZRC SAZU, 2019, prev. Jakob Rotar)
Lutes je kar dvajset let risal ta špeh in se izredno trudil, da bi bil nadvse avtentičen. Preprosta, a učinkovita risba, ki jo podpirajo potrpežljivo prerisovane dejanske berlinske stavbe in lokacije, prikazuje nor in kompleksen splet življenjskih zgodb in okoliščin iz vseh slojev družbe v tridesetih letih 20. stoletja. Vzporedno z artdecojevskimi in velegatsbyjevskimi ekscesi berlinskih elit smo tako priča tudi tegobam najnižjih in najrevnejših Berlinčanov in Berlinčank, vse skupaj pa deluje kot krasna velikonočna pletenica, v kateri je vsaka posamezna narativna nit nujni sestavni del te velike berlinske pripovedi, kakršne lahko porodijo samo urbana okolja. Posvečeno "urbi", namenjeno "orbi".

Katerina Mirović/kuratorica in urednica

Max Andersson: Pixy (Stripburger/Forum, 2006, prev. Matej de Cecco)
Pixy predstavlja eno najizvirnejših del stripovske literature, ki je navdihnila tudi režiserje za uprizoritev zgodbe na gledaliških odrih. Dinamično pripovedovanje zgodbe, obilica mračnega humorja in nenavadni glavni lik so glavne značilnosti tega stripa. Zgodba, ki se odvija v izmišljenem svetu, pravzaprav pripoveduje o dogodkih, ki se bi lahko zgodili oz. se dogajajo za sosednjim vogalom. Srečamo se s pijanim, do zob oboroženim zarodkom, denarjem, ki prosjači, z recikliranimi telesi …

Gipi: Dežela potomcev (Stripburger/Forum, 2017, prev. Bojan Albahari)
Italijanski avtor Gipi, sicer bolj znan po barvitih akvarelnih stripovskih pripovedih, je v črni močno šrafirani risbi ustvaril mračni stripovski masterpiece. V postapokaliptičnem svetu, ob zastrupljenem jezeru polnem trupel, je Dežela potomcev, tistih, ki so preživeli katastrofo. Zgodba z ekspresivno risbo izpostavlja univerzalna vprašanja o življenju, človečnosti, identiteti …
"O razlogih in vzrokih, ki so privedli do konca, bi lahko napisali cela poglavja zgodovinskih knjig. A po koncu ni bila napisana niti ena knjiga."
Se bo isto zgodilo tudi nam?

Tomaž Lavrič: Slepo sonce (Stripburger/Forum, Mladina, 2004, uvodnik: Darko Macan)
Najbolj izstopajoč in izviren strip Tomaža Lavriča, ki je širšemu bralstvu bolj znan kot avtor Diareje. Poezija v geometrijski risbi, ob pogledu na katero je marsikateri ljubitelj mainstream stripa doživel živčni zlom, je sicer avtorjev najljubši lastni strip. Prav tako kot Gipi se tudi Lavrič v tem stripu loti ne tako oddaljene prihodnosti, ki prikazuje svet, ki drvi v neizogibno ekološko katastrofo. Če Dežela potomcev domuje ob vodi, se svet v Slepem soncu zaradi vplivov človeške civilizacije spreminja v puščavo. To nakazuje tudi risba, ki v primerjavi z mračno Deželo potomcev izžareva svetlobo, znamenje drugačnega konca. A prav tako kot Dežela potomcev pripoveduje eksistencialne zgodbe, zgodbe o ljubezni, upanju, brezupu, osamljenosti …

Arjan Pregel/slikar, pisatelj, ilustrator

Obstaja splošen, a povsem napačen konsenz, da je "vizualna doba", v kateri živimo, nekaj vsem razumljivega, preprostega, enodimenzionalnega in manjvrednega od "kulture besede", iz katere se je menda razvilo celotno stvarstvo. Dobri stripi takšno predstavo zelo močno načenjajo.

Če vzamemo v roke bolj ali manj kateri koli strip Tomaža Lavriča (Rdeči alarm, Bosanske basni, Evropa, Tolpa mladega Ješue …), se o tem takoj prepričamo. Za pripomoček pri branju nam lahko pomaga tudi Čarobni jezik stripa, publikacija, v kateri se obsežno znanje umetnostnega zgodovinarja dr. Jureta Mikuža združi z virtuoznimi podobami Tomaža Lavriča. Peljeta nas na sprehod skozi zgodovino slikarstva, filma, psihoanalize in vizualne antropologije. Pravzaprav gre za odličen uvod v razumevanje sodobne vizualne kulture nasploh.

Drugo priporočilo: ženska, ki je bila rojena v Avstro-Ogrski (Celju), z lastnim delom prepotovala ves svet, pisala v nemščini, skrivala Juda, zaradi česar se je zamerila rajhu, delovala v partizanih, kjer ji niso zaupali, in živela z drugo žensko, s čimer se je pač zamerila, komur se pred tem še ni. Umrla je v revščini in odrinjena na rob. Pri njej umestitve med "naše" in "vaše" povsem odpadejo. Podobno kot pri razvpitem (odličnem) stripu Persepolis nam strip o Almi Karlin (avtorja Marijan Pušavec in Jakob Klemenčič) jasno pokaže, kako so si povsem različne kulture in družbeni sistemi zelo enotni v tem, da samostojno (kaj šele samozadostno) žensko dojemajo kot grožnjo sistemu.

Za konec še eno priporočilo. Resda so stripi lahko zelo kompleksne celote, ki so namenjene pozornim odraslim bralcem, a sem ter tja ga le privoščite tudi otroku. Odličen je (pri nas v adaptaciji založbe VigeVageKnjige skoraj vsako leto z Zlato hruško nagrajeni) francoski strip Ariol (Emmanuel Guibert, Marc Boutavant). Spremljamo prigode mladega oslička, ki je ravno prav nagajiv in zvedav. V eni od epizod povsem v duhu časa načenja aktualne problematike. Recimo mami, ki ga pelje na cepljenje, razlaga o prijatelju, ki "je bil po cepljenju za vedno hrom, in to dva dni!"

Kakor koli, osebno se mi kdaj zgodi, da imam na kolenih strip, iz televizije pa prihajajo besede politikov. Na eni strani torej manihejski boj svetlobe in teme, kjer sta dobro in zlo jasno postavljena, kjer se vedno najde junak, ki bo rešil vse, samo zaupanja ne smemo izgubiti vanj … a sam v takih trenutkih raje berem dober strip. Ugotovil sem namreč, da svet prikazuje precej bolj kompleksno in resnično, pa čeprav "le" v črno-beli likovni govorici.