V sredo se začenja festival Tinta, ki bo raziskoval sodobno stripovsko ustvarjalnost. Pred tem pa vam skupaj z organizatorji in različnimi poznavalci in oboževalci stripa predstavljamo tista dela iz stripovskega sveta, ki jih ne gre spregledati.

Svoj izbor v tretjem nizu poleg Pušavca tokrat ponujata še ilustrator, stripar in karikaturist Iztok Sitar ter risar stripov in ilustrator Gašper Rus.

Festival se širi tudi v galerijo DobraVaga
Festival Tinta se bo začel z razstavo francoske scenaristično-risarske dvojice Anne Baraou in Fanny Dalle-Rive, ki bosta v Galeriji Equrna razkrivali zabavne anekdote o zgrešenih posteljnih srečanjih iz stripa, ki v slovenščini nosi naslov Fuč fuk. Prireditev, ki tudi letos prinaša kup slovenskih in tujih striparjev, se širi tudi v galerijo DobraVaga, kjer bo na ogled skupinski razstavni projekt Femicomix, najnovejša produkcija protagonistk mreže neodvisnega stripa Komikaze iz Hrvaške.

Ljudske pravljice in basni bodo zaživele na dogodku Stripburgerja v Vodnikovi domačiji, kjer se bo predstavilo deset domačih stripark in striparjev. V MSUM-ju pa bo zaživelo delo enega najvplivnejših francoskih stripovskih avtorjev zadnjih desetletij, Lewisa Trondheima.

Vabljeni k prebiranju drugega bralnega seznama slovenskega izvirnega in prevedenega stripa.

Gašper Rus – risar stripov in ilustrator

Sorodna novica Preden se zažene Tinta: smerokaz po stripovski ustvarjalnosti

Jason Lutes: Berlin (Založba ZRC, 2019, prev. Jakob Rotar, spremna beseda Oto Luthar)
V tej monumentalni trilogiji ameriški stripar Jason Lutes slika življenje v nemški prestolnici v usodnem zgodovinskem trenutku: zadnjih letih Weimarske republike oziroma tik pred nastopom Tretjega rajha. Skozi doživljaje osrednjih protagonistov, mlade umetnice Marthe in zagrenjenega novinarja Kurta, ob njima pa še pisane množice stranskih likov, avtor izrisuje prepričljiv portret predvojne metropole v vseh njenih socialnih, političnih, verskih, narodnostnih, poklicnih, generacijskih in subkulturnih niansah. Ob branju tega izvrstno izrisanega, spisanega, kadriranega in tempiranega stripa boste zgodovinsko katastrofo, ki se proti koncu vse bolj napoveduje, občutili z osebno prizadetostjo, kakršne ob prebiranju suhoparnih zgodovinskih knjig morda še niste doživeli.

Riad Sattouf: Arabec prihodnosti (LUD Literatura, Forum, 2016, prev. Barbara Pogačnik)
Riad Sattouf, francosko-sirski stripar, podoživlja svoje otroštvo konec 70. in na začetku 80. let prejšnjega stoletja, razpeto med domovino svoje mame (Francijo) in očeta (Sirijo). Odlično nam predstavi zbeganost in fasciniranost otroka, ki izmenično prestopa med okolji, ki sta v razvitosti in kulturi tako daleč narazen, kot bi ne bili z istega planeta. Uspeva mu, da ves čas ohranja pogled otroka: ta je radoveden, iskren, do vsega odprt in neobsojajoč. Avtor je po duši humorist, po likovnem izrazu pa karikaturist; pri dogodkih večinoma izpostavlja njihovo zabavno plat, ljudi riše v njihovi človeški nepopolnosti, tako v prvem kot drugem pa se ne boji politične nekorektnosti. In čeprav ne skriva, da je bilo z domovino svojega očeta, kakršno je spoznal kot otrok, marsikaj narobe, ni njegov ton nikdar pokroviteljski ali islamofoben.

Zoran Smiljanić in Marijan Pušavec: Meksikajnarji (UMco, 2006–2016)
Zoran Smiljanić v navezavi z različnimi soscenaristi zadnja leta izdaja stripovske albume kot po tekočem traku. Čeprav je od zadnjega zvezka Meksikajnarjev izdal že tri nove naslove, se velja vrniti k temu grafičnemu romanu v petih knjigah, ki je po obsegu in količini vloženega časa, truda in študija verjetno njegov magnum opus. Zgodba o slovenskih fantih, ki so se sredi 19. stoletja pridružili najemniški vojski, ki je v daljni tuji deželi uveljavljala interese velesil, resda ni brez pomanjkljivosti; zlasti naivno realistična risba se na nekaterih mestih zdi nekoliko komična, toda v svojem jedru je strip zdrav. Prava izbira, če se vam zahoče odličnega stripovskega razvedrila, ki je napeto, ganljivo in katarzično, poleg tega pa temelji na verodostojnem zgodovinskem ozadju.

Iztok Sitar – ilustrator, stripar in karikaturist

Sorodna novica Tolpa mladega Ješue ali Lavričev poskus ateistične razlage življenja nekega mesije

Tomaž Lavrič: Tolpa mladega Ješue 1– 3 (Buch, 2017–2019)
Vse se je začelo nekega večera na obali Galilejskega jezera. Skupina mulcev je sedela ob prasketajočem ognju, pekla pravkar nalovljene ribe in se opijala z ukradenim vinom. In bolj ko je po suhih najstniških grlih teklo sladko vino, bolj je tekel pogovor. Od deklet do politike. In krivične družbe. Mladi žurerji so bili Simon, Andrej, Jakob, Janez, Filip in Ješua. Jezus in njegovih prvih pet apostolov. Tako se je v neki pijanski noči zgodila revolucija, ki je spremenila svet. Fikcija, bolj resnična od Biblije. Eden najbolj zamolčanih in eden najboljših evropskih stripov zadnjega desetletja.

Ute Helmobold: Jezdec (VigeVageKnjige, 2018, prev. Mojca Kranjc)
Čez dan je močno viharilo in zvečer se je vihar razbesnel, tramovi v hiši so pokali, kot da bo vsak hip odneslo streho, v daljavi sta se slišali bučanje valov in ječanje nasipov, šimel pred hišo je rezgetal, kot da ga koljejo. Gospodar je skočil na konja, ki se je povzpel na zadnje noge in se zapodil v noč proti morju. Avtorica stopnjuje napetost z vedno bolj nervozno in dinamično linijo, dolgočasna in pusta pokrajina se spremeni v grozečo močvirno gmoto, razbesneli valovi se kot v smrtnem krču dvigajo k temačnemu viharnemu nebu, dokler se ne zlijeta skupaj in na koncu ne ostane več ničesar. Razen tega strastnega stripa, nabitega s čustvi in erotiko, o boju človeka z naravo.

Chrostophe Chabouté: Sam (VigeVageKnjige, 2018, prev. Katja Šaponjić)
Sam z obema rokama prime slovar, ga vzdigne nad glavo in spusti na mizo, tako da se odpre na poljubni strani. Zamiži in se s prstom dotakne strani v knjigi. Počasi odpre oči in z otroško radovednostjo pogleda, na katero besedo je položil svoj kazalec. Prebere opis gesla in se prepusti sanjarjenju o pričujoči besedi, pa naj bo to enokaličnica, konfent, podologija, vila, džoging ali farsa. To je njegova večna igra, boj proti času in hkrati boječe hrepenenje po zunanjem svetu, v katerem se pojavljajo pričujoči pojmi in ki ga ni še nikoli videl. Strip o osamljenosti in domišljiji, ki se bere v samoti in tišini in pri katerem čas ne obstaja. Strip, ki je čista poezija.

Marijan Pušavec – avtor

Sorodna novica Stripi, ki jih ne gre spregledati: od Bosanskih basni do Človeka gore

Tomaž Lavrič: Rdeči alarm (Forum, 2010)
Prvi različici, izšli l. 1996 v samozaložbi, je stripovski mojster v novi izdaji dopisal&dorisal poročilo o stanju stripovskega protagonista in drugih junakov iz ljubljanske pankovske scene dobro desetletje pozneje. Ker generacija slovenskih pisateljev, rojenih v 60. letih prejšnjega stoletja, ni zmogla ustvariti generacijskega romana, ga je narisal&napisal Lavrič. Le ko sem s tabo, misli so jasne, le ko sem s tabo, alarm ugasne!, so ljubezenski verzi pankovske skupine Rdeči alarm, ki zmorejo bodriti današnje skoraj šestdesetletnike v času pozabljenih in razprodanih iluzij še danes.

Zoran Smiljanić: 1943 (Mladina, 1999, Strip.art, 2017)
Spregledana Smiljanićeva zgodba iz druge svetovne vojne na Slovenskem nikoli ni izšla kot samostojen album. V maniri avtorjevega priljubljenega režiserja vesternov Sama Peckinpaha in njegove legendarne Divje horde se Smiljanić posveti zgodovinopisno izpričani skupini izobčencev, "švercarjev", ki sodelujejo tako s partizani kot z belogardisti in italijanskimi okupatorji in v skrbi za svojo rit in lasten dobiček ne "šmirglajo" nobene ideologije in nobenega boga. Ker premorejo avtentičen človeški ponos in občutek za čast, a niso ne za "ta rdeče" ne za "ta bele", v uradnem zgodovinskem spominu ne obstajajo.

Manu Larcenet: Brodeckovo poročilo (VigeVageKnjige, 2017, prev. Katja Šaponjić)
Čas v remekdelu Manuaja Larceneta je povojni, kraj dogajanja pa je na francoskem podeželju, a bi bil lahko kjer koli, npr. na Češkem, Poljskem, na Slovenskem ... Vsaka patriarhalna skupnost ima svoje oblastne moške in svojo čredo prestrašenih in ubogljivih človeških ovčic, vsaka taka skupnost ima svojo temno skrivnost, največkrat povezano z ubojem ali žrtvovanjem nedolžnih prišlekov, tujcev, drugih, drugačnih (protagonistu risoromana je ime Anderer!). Mojstrska risarska roka, ki izrecno aludira na plejado slikarjev velemojstrov, ustvari mračno alegorijo človeških norosti, ki niso vezane na čas in prostor. In bralca navsezadnje kljub tesnobi ne pusti v brezizhodnosti.