V naslednjih dneh bo iz tiskarn prišla čisto sveža celotna izdaja Butalcev, ki jih Mladinska knjiga predstavlja v svoji zbirki Kondor. Knjiga, ki jo je uredila in z obsežno študijo pospremila Barbara Simoniti, prinaša 42 zgodb o Butalcih in dve, ki sta jim po načinu pisanja podobni.

Butalci so imeli zelo zanimivo založniško zgodovino. Knjiga o Butalcih je z ilustracijami slikarja Franceta Podrekarja prvič izšla leta 1949, 17 let po pisateljevi smrti. Že prva izdaja, ki jo je uredil Vladimir Kralj, pa je bila cenzurirana, kar je bila, kot razloži urednik zbirke Kondor Andrej Ilc, nato usoda vseh ponatisov, skupaj 17.

Butalci na naslovnici, ne pa tudi v knjigi
Prvih pet zgodb je izšlo sicer že v zbirki Frana Milčinskega Tolovaj Mataj in druge slovenske pravljice. Že v prvem ponatisu leta 1922 so izpustili vse zgodbe, razen o policaju in Cefizlju, ki danes velja za eno najboljših butalskih zgodb. Tudi pozneje so jih namenoma izpuščali, najbolj očitno se je to zgodilo pri objavi zbranih del Milčinskega, ki jih krasi naslovnica z Butalci, v knjigi pa niso našli prostora.

Fran Milčinski je nekaj zgodb prebral na radiu, še več jih objavil v revijah, kot sta Naš rod in Žika, nikoli pa jih ni dočakal v celoti, zato so vse izdaje temeljile na odločitvah urednikov. Po Ilčevem mnenju je prav zato pričujoča izdaja pomembna, saj predstavlja Butalce v kar najbolj avtentični različici, za kar je poskrbela Simonitijeva. Zgodbe je zbrala, jezikovno uredila in jih opremila z opombami, slovarčkom, slikovnim gradivom in pregledom dosedanjih izdaj.

Zapostavljeni prebivalci slovenske književnosti
Morda bi lahko objavo Butalcev v zbirki klasikov pričakoval že prej, vendar je po urednikovih besedah treba vedeti, da so bili v slovenski literarni zgodovini popolnoma zapostavljeni, tudi v primerjavi z drugimi besedili Milčinskega. Vzroka za to sta po urednikovih besedah najmanj dva - knjiga je smešna in zato avtomatično manj vredna ter zelo priljubljena, kar ji tudi mnogi niso šteli v prid. Njena priljubljenost se po Ilčevem mnenju kaže celo v paradoksu, "da celo tisti, ki je niso nikoli prebrali, mislijo, da jo poznajo".

Aktualni tudi po sto letih
Butalce lahko berejo tako otroci kot odrasli, kar je po Ilčevem mnenju univerzalna lastnost dobre literature, ki je večnivojska in kot taka na več ravneh nagovarja različne bralce. Obenem izpostavlja tudi neverjetno aktualnost Butalcev, ki po 100 letih ostajajo popolnoma sodobni, ne da bi jim kaj dodali ali odvzeli.

Butalci so pisani bralcem v zabavo. Če bi bili samo humorno besedilo, se ne bi ohranili tako dolgo. Stoletje branosti je vsekakor obdobje, ki potrjuje trajno kakovost nekega besedila, je v spremni besedi zapisala Barbara Simoniti o Butalcih, ki jih je akademska literarna veda, kot piše, odrivala kot nekaj, kar ni vredno pozornosti.

Vrhunski primer slovenskega nonsensa
Simonitijeva, ki je pisala doktorsko disertacijo o nonsensu, ki v angleški literaturi velja za samostojen žanr, in katerega najznamenitejši primer najdemo v Alici v čudežni deželi Lewisa Carrolla, je odkrila, da so nekatere poteze povsem take kot pri Franu Milčinskem. Tudi pisatelj je uporabljal enake figure, ponovitve in tvorjene stileme, je zapisala v 125 strani dolgi spremni besedi. Za nonsens je značilna odsotnost ali nenavadnost čustev, tak pa mora biti tudi bralski odziv nanj. Če bralec pozna nonsens, bo pripravljen na igro z jezikom, če pa ne, se mu bo besedilo hitro zazdelo čudaško. Ta problem je igral tudi ključno vlogo pri dojemanju in vrednotenju Butalcev, je prepričana.

Že pri Alici je opazila, da so uredniki ali prevajalci iz besedila odstranjevali ravno tiste slogovne prvine, ki so najizrazitejši nonsens. Ta usoda je doletela tudi Butalce, saj je kritika že leta 1917 kot popolnoma neprimerne zavrnila tiste zgodbe, ki predstavljajo najizrazitejši nonsens.

Za nonsens kot žanr je bistvena referenčnost - vzpostavljanje odnosov z obstoječim literarnim, jezikovnim in kulturnim okoljem, Butalci se referenčno navezujejo na slovensko zgodovino, predvsem na obdobje reformacije s številnimi verskimi ločinami in na turške vpade. Literarno se vežejo na ljudsko slovstvo, razne zgodovinske in pravljične povesti o ljudskih junakih in razbojnikih, med drugim na Levstikovega Martina Krpana. Slogovno pa se večkrat dotaknejo Ivana Cankarja z duhovitimi preoblikovanji njegovega značilnega sloga.

"In ker so vse duhovite navezave Butalcev klasične, je tudi komičnost Butalcev klasično trajna v slovenski literarni tradiciji," je zapisala Simonitijeva, ki vzpostavlja Butalce kot klasično besedilo vrhunske literarne vrednosti in kot vrhunski primer slovenskega nonsensa.