Prejšnji teden je pri založbi Beletrina izšel novi roman Draga Jančarja. In ljubezen tudi ni ljubezenski roman, opozarja, ampak "roman o ljubezni" (z besedami Ženje Leiler) v času vojne. V njem se prepletajo usode treh protagonistov, ki jih je vase potegnilo kolesje zgodovine; lahko iz njega pridejo ne samo živi, ampak tudi s svojim dostojanstvom in vrednotami? Lahko nekaj tako krhkega, kot je ljubezen, preživi težo zgodovine? V njihovih zgodbah se zrcali pošastnost vojne in obenem cel spekter posameznikovih odzivov nanjo: od junaških dejanj do strahopetnosti in gest neizrekljive krutosti. O rdeči niti svojega pisanja, o povodu za novi roman in še marsičem drugem je Jančar v pogovoru z urednikom Mitjo Čandrom spregovoril tudi na prvi ljubljanski predstavitvi knjige v Veliki čitalnici NUK-a.

Nasilen čas rodi nasilne ljudi
Zgodba nas odpelje v Maribor z okolico v čas med vojno in tik po njej: obdobje, ki je opredelilo desetletja življenja v štajerski prestolnici, morda vse do danes. Pisatelju, ki je bil v petdesetih letih preteklega stoletja še otrok, je tema vojne legla na srce že v mladosti. "Poslušali smo zgodbe o tem, kako je bilo med okupacijo v Mariboru, o terorju in brutalnosti, o bojih na Pohorju, zgodbe ljudi, ki so se vračali iz koncentracijskih taborišč ... V mojo otroško dušo se je vse to globoko zasidralo. Tudi drugače je bil to nasilen čas: ljudje so bili še od vojne na nek način nasilni, zato sem v svoji okolici – v delavskem predmestju Maribora, Studencih – marsikaj videl tudi na lastne oči."

Pozneje se je loteval najrazličnejših pisateljskih projektov, nikoli pa zgodbe, ki ga spremlja že celo življenje. "V času Evropske prestolnice kulture, ki jo je programsko vodil Mitja Čander, je bilo mojemu delu posvečenih nekaj prireditev. Ko sem pripovedoval razne zgodbe o ljudeh, s katerimi sem se v Mariboru družil, me je začel Mitja nagovarjati k pisanju te knjige. Zato se mi je zdelo logično, da knjiga izide v njegovi založbi." S temi besedami pisatelj pojasni, zakaj je po letih njegovega sodelovanja z založbo Modrijan novi roman izšel pri Beletrini: v ozadju ni kakšnega večjega spora ali "sovražnega prevzema".

Marburg an der Drau in Maribor: dve mesti v enem
Okostje romana je spopad slovenske in nemške kulture, ki se je na Štajerskem pripravljal dolgo, vrhunec pa dosegel v drugi svetovni vojni. "Maribor je bil kot mesto ob meji z deželo z imperialističnimi težnjami vedno v posebnem položaju. O podobni situaciji piše Boris Pahor v zvezi s Trstom in Günter Grass v zvezi z Gdanskom. V Mariboru so Nemci in Slovenci od nekdaj skupaj živeli povprečno življenje srednjeevropskega mesta. Sredi 19. stoletja pa se začneta razraščati nemški nacionalizem in slovenska sicer bolj obrambna, a tudi nacionalistična ideja. Isti ljudje se zdaj ozirajo po vzgled drugam: eni sanjajo o aveniji Unter den Linden v Berlinu, drugi pa v Moskvi ali Pragi vidijo ideale slovanskega bratstva. Ljudje, ki živijo v istem mestu, so si počasi vse bolj tuji," zgodovinski okvir oriše Jančar. Tudi ko se mesto po prvi svetovni vojni priključi Kraljevini SHS, je tretjina njegovega prebivalstva še vedno nemška - in napetosti so vedno hujše. "Leta 1941 so Mariborčani, nekoliko razočarani nad takratno Jugoslavijo, s cvetjem, kruhom in soljo pozdravili prihod "dobre stare Avstrije", kot so si razlagali okupacijo. A kmalu se je izkazalo, da tukaj ne bodo imeli opravka z dobrim cesarjem Francem Jožefom: takoj se je začel brutalen gestapovski teror, preimenovanje ulic, izgon učiteljev in duhovnikov, poniževanja ..."

Ljubezenski trikotnik pred kuliso zgodovine
V tem kaosu spoznamo junake, katerih usode se bodo usodno križale. Prvi je SS-ovski vojak, Ludwig Mischkolnig, nemški Mariborčan, ki se je v tridesetih odpravil na urjenje k nacistom, ker je bil tako trdo prepričan o svojem nemštvu. Okupiranega Maribora, kamor se je med vojno vrnil kot funkcionar, nima nič manj rad kot Slovenci: tudi zanj je to mesto, povezano z najzgodnejšimi otroškimi spomini. Seveda pa zanj vidi popolnoma nemško in enostrankarsko prihodnost, ne glede na to, kako krvavo bo treba zadušiti upor slovanskih "banditov". In na Ludwiga, nekdaj Ludeka, se v svojem obupu obrne Sonja, znanka iz mlajših let, ki skuša iz gestapovskega zapora rešiti svojega fanta, Valentina. Nemci so ga (pravilno) osumili, da sodeluje s partizani, a mu tega še niso uspeli dokazati, zato Valentin v zaporu prestaja najrazličnejše zasliševalne taktike.

Ludek, Sonja in Tine seveda niso velike zgodovinske figure, ampak mali ljudje iz obrobnega mesta, ki pa ponazarjajo različne izkušnje istega viharnega obdobja. Ludwigow monolitni svet se bo, denimo, še leta 1945 popolnoma zlomil, Valentinova pot pa je že prej veliko manj premočrtna. Tudi po tem, ko že prebegne med partizane, občuti globoke dvome, še posebej, ko na lastni koži izkusi, s kakšnim sumom obravnavajo tiste, ki so, tako kot on, preživeli gestapovski zapor ali prebežali iz nemške vojske. Prvič sliši za obstoj četnikov in domobrancev in je tudi po koncu vojne priča nasilnim obračunom z rojaki.

Narediti "to deželo spet nemško"
Maribor je Nemčija v drugi svetovni vojni torej dojemala kot del rajha, kot nekaj, kar ji od nekdaj naravno pripada - in ne kot "zgolj" okupirano območje. Zato so odporniška gibanja in vse, kar je dišalo po slovanski ideji, Nemci še toliko bolj brutalno zatirali. Dodaten pritisk na osvobodilno gibanje na Pohorju je povzročalo nelagodno vzdušje sumničenja, ki se je zalezlo v ljudi: proti koncu vojne, ko se je gibanje iz narodnoosvobodilnega spreminjalo v partijsko, se je namnožilo število likvidacij lastnih ljudi. Vsak mobiliziranec v nemško vojsko, ki je zbežal in se priključil partizanom, je bil osumljen vohunstva. "Ljubljana tega ni doživljala toliko kot Maribor, Celje in Ptuj," je prepričan Jančar. "Za nemško nacistično ideologijo je bil to sveti trikotnik neodrešenih krajev, zato so nad njimi izvajali tak teror. Samo v Mariboru so postrelili 700 ljudi, katerim niso niti dokazali, da bi sodelovali s partizani. A zlo seveda povzroča zlo. Partizanski odpor je bil posledično paranoičen, ker so se bali; vsaka izdaja je lahko usodna."

Nekatera poglavja druge svetovne vojne še vedno slabše raziskana
Če sta oba moška lika "protagonista zgodovine", ki se vsak na svoji strani bojujeta za zgodovinske cilje, pa skuša Sonja predvsem obvarovati svojo ljubezen in se pri tem tudi žrtvuje. Prek tega, da pristane v koncentracijskem taborišču, Jančar načenja odpre mučno, dolga leta tabuizirano temo bordelov, ki so delovali v okviru teh ustanov. "Pred desetimi leti sem bil študijsko v Nemčiji, in takrat je v javnost prišla izpoved neke nekdanje taboriščnice. To je bilo menda prvič, da je nekdo javno spregovoril o bordelih v taboriščih; danes tema ni več tabu, saj jo načenjajo številna feministična združenja. Izvedel sem, da je obstajal program, ki se je imenoval Ukrepi za pospeševanje moške ustvarjalne moči. To so bile javne hiše, v katerih so pod prisilo delale mlade taboriščnice. Mnoge so zbolele in umrle, vse pa so bile še dodatno pod pritiskom drugih zapornic, saj so dobivale za spoznanje boljšo hrano od njih."

Zlo, naraščanje
Jančarjeva ideja zla, ki se kot oblak zgosti nad določenim območjem, je bila vsaj implicitno prisotna že v romanu Severni sij (roman je v novem besedilu pravzaprav deležen zanimive intraliterarne reference). V In ljubezen tudi jo popiše takole: "V svojem stanovanju, ki mu ga je dodelila vojaška uprava, je v pijanem polsnu videl oblak. Zlo je kot neviden oblak, ki potuje nad zemeljsko površino, sluti, kje je pravo gojišče in žarišče, da se lahko razrase. Tam se spusti. Tam začne naraščati, ljudje se začnejo sovražiti. Tam je vojna. Nihče ni več, kar je bil ali kar bi hotel biti. Zlo, naraščanje. Tam streljajo nedolžne ljudi, gorijo hiše, tam so mesta v razvalinah. Od tam se širi, nazadnje se je oblak raztegnil čez skoraj vso Evropo in v ruska prostranstva, tudi na daljnih tihomorskih otokih je našel ugodne razmere, da se je spustil in moril."

Na pisateljski okrogli mizi na knjižnem sejmu v Frankfurtu je Jančar že pred leti na ta način na glas razmišljal o vojni v Bosni. "Kako je mogoče, da tako nasilje izbruhne med ljudmi, ki so toliko časa živeli skupaj? Takrat sem rekel, da po svetu potuje oblak zla, ki samo išče situacije, kjer se bo lahko razdivjal. Takrat so me gledali, kot da sem s temi mističnimi idejami malo nor," se spominja.

Zaradi te podobe serije posamičnih napak, ki preraščajo v vesoljno Zlo, je bil roman skoraj do izida pravzaprav naslovljen Zlo, naraščanje. Na koncu se je pisatelj na prigovarjanje urednikov odločil za (do promocije malce prijaznejši) naslov, ki je v resnici izposojen verz lorda Byrona (oziroma Janeza Menarta, ki ga je prevedel v slovenščino). Zdaj že sivolasa protagonistka vrsto let po osrednjih dogodkih iz romana v neki knjigi po naključju naleti na kitico, v kateri začuti svojo resnico - in resnico mnogih strtih ljudi, ki so preživetje v vojni drago plačali.

Toda meč svoj tok izje
in razum duha utrudi
in utrudi se srce
in ljubezen tudi.

V resnici ima poezija, tako kot ljubezen, v prelomnem času, ki ga zgodba popisuje, osrednjo vlogo pri preizpraševanju smisla življenja. Protagonista, ki so ju okoliščine ločile, si izmenjavata dolga pisma, prepletena z verzi velikih pesnikov, od Simona Jenka in Alojza Gradnika do Goetheja in Karla Mache. Jančar, ki se v svoji pisateljski karieri pravzaprav ukvarja z vsemi žanri, razen s poezijo, ima prav do vezane besede izrazito intimen odnos. "Poezije nikoli nisem pisal, ker je nisem znal, sem pa od nekdaj pri pesnikih občudoval njihovo moč, da v peščici vrstic izrazijo nekaj bistvenega. Po svoje jim zavidam, da po neki intuiciji dobijo navdih, sedejo in napišejo pesem. Jaz pa se skozi eno samo knjigo prebijam leta in leta (Smeh)."

"Duša Evrope je zmedena"
Ker Jančar kot reden gost tujih literarnih festivalov že od osemdesetih dalje velja za intelektualno figuro ne le slovenskega, ampak tudi evropskega prostora, je spregovoril tudi o "stanju evropskega duha", kot ga dojema sam. "Duša Evrope je precej zmedena, izgubljena. Že ko govorimo o drugi svetovni vojni, se nas loteva tesnoba - kot da spet prihaja nekaj takega. Samo poglejte, kako smo se navadili živeti s terorističnimi napadi: po nekaj dneh pozabimo nanje. Da je to postalo normalno, je nekaj nenormalnega. Zdi se mi, da zapuščamo vrednote francoskega razsvetljenstva: vprašanje človekovih pravic smo postavili na tako raven, da nismo več sposobni določenih distinkcij. Vsa evropska intelektualna srenja, denimo, poziva k strpnosti, znotraj neke velike religiozne skupnosti - govorim o islamu - pa si samo še Salman Rushdie upa povedati, da je na primer položaj žensk katastrofalen. V deželah, ki so prijateljice zahodnih držav, ženska ne sme sama v trgovino, voliti ali voziti avta. 150 let so se evropska sufražetska gibanja borila za pravice žensk, zdaj pa to v imenu tolerance sprejemamo kot nekaj samoumevnega? Islam dojemamo kot geto, ki prihaja v Evropo. Žižek je nekje izjavil, da smo si zaradi globalizacije postali preblizu. Kulturne razlike, ki so bile nekdaj oddaljene, so postale del našega vsakdana. Tega ne znamo premisliti in ustrezno reagirati. Absolutno mislim, da je treba najti možnost za islam v Evropi: muslimanov je preveč, da bi se delali, da jih ni, ali jih izganjali. Morali pa bodo razumeti, da je Evropa osnovana na enakopravnosti žensk, svobodi govora, svobodi tiska, svobodi karikature, če hočete."