Ta izjemni dokument slovenske zgodovine in jezika je v lanskem letu evropske kulturne dediščine za 63 tisoč evrov kupil NUK.

Gre za latinski misal, mašno knjigo oglejskega obredja, ki so jo nekoč uporabljali duhovniki v cerkvi sv. Danijela v Zalogu pri Postojni. Domačini so jo naročili v Nürnbergu oz. njegovi okolici, po daljših prizadevanjih pa je misal konec avgusta odkupila ljubljanska Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK) s podporo ministrstva za kulturo.

Velika večina srednjeveških rokopisov je izgubljena
Po besedah vodja rokopisnega oddelka NUK-a Marijana Ruperta, ki zbira vse, kar je povezano s slovenskim prostorom, je kodeks pomemben, ker sta zelo jasno izkazana njegov izvor in namembnost. Poleg tega se je iz obdobja srednjega veka ohranilo le od dva do pet odstotkov gradiv, zaradi česar je vsak nov rokopis izjemno dragocen. Kodeks obenem dokazuje, da smo bili Slovenci že takrat zelo vpeti v evropski prostor, ne nazadnje pa je tudi nov primer Stuchsove iluminacijske šole.

Slovenskih tekstov iz časa do leta 1550 je bolj malo, a dovolj, da lahko iz tega zaključimo, da je bila slovenščina v ekonomskem, liturgičnem, leposlovnem in administrativnem pogledu popolnoma zrel jezik, je že ob predstavitvi kodeksa septembra lani v Ljubljani dejala vodilna poznavalka srednjeveških rokopisov na Slovenskem Nataša Golob.

Kodeks vsebuje 78 pergamentnih listov velikosti 293 krat 202 mm, vezan je v lesene platnice, prevlečene z rjavim usnjem s pečatnim okrasom. Platnici sta okrepljeni s kovinskimi vogalniki, sredi vsake je štirioglata kovinska rozeta, zapirata ju dva kovinska zaklepa. Na zadnjem numeriranem listu je ime pisca Franciscusa Preminga.

Rokopis v latinskem kolofonu vsebuje zapis o datumu nakupa, ceni kodeksa ter slovenska osebna in ledinska imena, povezana z nakupom, s čimer predstavlja pomemben dokument ekonomske zgodovine ter spomenik razvoja slovenščine. Rokopisov, ki vsebujejo kakršen koli podatek o svojem nastanku, času in kraju izdelave, o naročniku, plačilu in prevzemu, tudi v srednjeevropskem prostoru ni veliko znanih, so zapisali v NUK-u.

Sorodna novica V Slovenijo se je vrnil dragoceni Slavinski misal, knjižni spomenik prvega reda

V vsebinskem pogledu je kodeks, ki je napisan v knjižni gotici, pomemben kot redek ohranjen primerek misala po obredju oglejskega patriarhata, saj so po tridentinskem koncilu, ki je prepovedal starejše liturgične tradicije, iz slovenskih cerkva pod oglejsko pristojnostjo odstranili večino liturgičnih knjig oglejskega obredja.

Kodeks, za katerega so naročniki takrat odšteli pet zlatnikov in sedem soldov, je pomembna kulturna dediščina tudi z vidika likovnih prvin, je na njegovi predstavitvi dejala Nataša Golob, tudi poznavalka knjižnega slikarstva. Slikarsko okrasje in sedem inicial je delo dobrega knjižnega slikarja, ki ga pri nas poznamo pod imenom Stuchsov mojster, ker je sodeloval z nürnberškim tiskarjem Georgom Stuchsom.

Na Sothebyjevi dražbi je bil predrag
Kot del slovenske kulturne dediščine je bil prepoznan leta 1982, ko je bil opisan v prodajnem katalogu dražbene hiše Sotheby's v Londonu. Na dražbi, na kateri se je zanj potegoval tudi NUK, a z dokaj omejenimi sredstvi, je bil prodan antikvariatu v ZDA, že naslednje leto pa je prešel v zasebno zbirko rokopisov in inkunabul Bergendal Collection v Torontu.

Kot je pred današnjo predstavitvijo kodeksa povedal Janko Boštjančič, aktiven član krajevne skupnosti Slavina, Slavencem oziroma krajanom Slavine ni dala miru misel, da je rokopis kot del njihove kulturne dediščine z dražbo na začetku 80. let prejšnjega stoletja za vedno izgubljen.

Tako je v imenu Kulturnega društva Slavina s pomočjo patra Martina Dimnika, takratnega predstojnika Papeškega inštituta za srednjeveške študije v Torontu, vzpostavil stik z njegovim lastnikom. Po pridobitvi soglasja o izdelavi kopije fotografij iz NUK-a je nato informacija o Slavinskem misalu na začetku prejšnjega desetletja dosegla laično in strokovno javnost, s čimer so se znova začela prizadevanja za vrnitev misala v Slovenijo, je povzel Boštjančič, direktor Parka vojaške zgodovine Pivka.

Rokopis hrani NUK, osrednji arhiv za rokopise kulturne dediščine v Sloveniji, katere zbirka obsega 120 srednjeveških rokopisov. Tovrstne rokopise je že leta 1782 začela zbirati Licejska knjižnica v Ljubljani kot predhodnica NUK-a, ki je hranila rokopise samostanov na Kranjskem, je povedal Rupert.