Elfriede Jelinek s pesimizmom gleda na politični razvoj v Avstriji in pravi, da z izjemo Madžarske skrajna populistična desnica nikjer ni tako močna kot v njeni deželi.

Dejstvo, da so bili pred 10 leti člani skrajne desničarske stranke vključeni v vlado, jim je omogočilo gibanje po političnem parketu in tako se danes njihova stališča avstrijski javnosti ne zdijo več tako šokantna, kot bi se ji morala. Evropska unija je tedaj proti Avstriji upravičeno uvedla sankcije, ki pa so dejansko dosegle nasproten učinek od tistega, kar se je želelo doseči, je Jelinekova povedala v intervjuju za četrtkovo izdajo milanskega dnevnika Corriere della Sera.

"Osebno se mi zdi protievropska drža velikega dela Avstrijcev tragična, saj so glasovali za vstop v EU. Razmere se mi zdijo v Nemčiji precej drugačne. Danes je to demokratična država, v kateri se razvija živahna kulturna debata. To seveda ogroža medijski pluralizem, ki ga vodijo in podpirajo zavezniki. V Avstriji skoraj polovica prebivalcev - od tistih, ki znajo brati - dnevno prebira Kronenzeitung, časnik z zdravim ljudskim duhom, ki pa vendarle nikoli ni bil zdrav," je povedala dobitnica Nobelove nagrade za književnost leta 2004.

Kritiki ji vendarle pridejo do živega
Jelinekova okrog sebe nenehno čuti sovraštvo. "Sovražni so predvsem pisci na forumih v časnikih in v pismih bralcev. Kot da bi že moje ime sprožalo samodejne odzive. Takoj ko nekdo zasliši ali prebere moje ime, že začnejo deževati žaljivke. To mi globoko greni življenje, ker mi vzbuja vtis, da sem zaznamovana in da me nihče ne želi prisluhniti. 'Vedno isto govori, saj vemo' - tako mislijo ljudje o meni," je potožila Jelinekova.

Se kritik rodi ali ga za takšnega naredijo okoliščine?
Kritični duh je stalnica njene življenjske poti. "Hecno, ko razmišljam o tem, spoznavam, da sem bila od nekaj takšna. Vedno sem lahko pisala samo 'proti' nečemu. Nikoli mi ni uspelo misliti pozitivno o določeni temi, o kateri sem pisala. Verjetno je to povezano z mojim značajem, vsekakor prihaja iz globin. Ta drža se ni spremenila in Avstrija, ki je skorajda edina tema mojega pisanja, ne ponuja veliko priložnosti, da bi bil človek 'za'. Pravzaprav nobene. Lahko bi torej rekli, da živim in pišem v kontrastu s svojo deželo. Vendar to ni načelen kontrast, temveč kontrast, nastal kot plod razmer. Ne preostaja mi nič drugega, kot da sem proti," je menila Jelinekova.

Vse prej kot lahkotno čtivo
Dela Jelinekove so večplastna in izjemno kontroverzna, naletela so na najrazličnejše odzive: nekateri kritiki jih hvalijo, drugi obsojajo. Prevladujoče teme njene proze in dramatike so ženska spolnost, spolne zlorabe in boji med spoloma. Eno njenih najbolj razvpitih del, Učiteljica klavirja, prikazuje brutalnost in razmerja moči v človeških odnosih, saj sta po mnenju pisateljice moč in nasilje pogosto osrednji gonilni sili razmerij. Po omenjenem romanu je Michael Haneke posnel film z Isabelle Huppert v glavni vlogi.

V novejših delih se je Jelinekova odmaknila od ženskih vprašanj ter se usmerila v družbeno kritiko in avstrijske težave s spopadanjem z nacistično preteklostjo. Trenutno piše gledališko igro o Faustu v ženski podobi in kratko dramo o grehih gradbenikov, za katero jo je navdihnila lanska zrušitev Zgodovinskega arhiva v Kölnu.

Sama je najbolj ponosna na svoj roman Die Kinder der Toten, ki ga šteje za pomembno delo - izšel je skoraj samo v nemščini, saj si založniki od morebitnega prevoda ne obetajo veliko.