Z obiskom nemške pisateljice, esejistke in dramatičarke Enis Maci se je prejšnji mesec končal osrednji del festivala literatur sveta Fabula. Potekal je v hibridni obliki in se kot ena od prvih kulturnih prireditev pozne pomladi odprl tudi za občinstvo v živo. Organizatorji si medtem že ogledujejo goste za naslednji festival, še prej pa jih septembra čaka teoretični fokus.
Enis Maci (1993) velja za eno najbolj perspektivnih avtoric mlajše nemške generacije, predvsem dramatičarko, a vse bolj tudi pisateljico. Njene igre so uprizorili na Dunaju, v Leipzigu, Mannheimu in Bambergu, trenutno pa piše roman in se pripravlja na decembrsko gledališko premiero v Berlinu (o kateri pa nam še ni hotela povedati ničesar oprijemljivega).
Sladoledarna Evropa v osmih esejih prinaša literaren preplet opazovanj, ki opominjajo na nujnost upora in izpodbijanja družbenih normativov in anomalij. Z nenehnim prepletanjem citatov, anekdot in razmislekov se izoblikuje postmoderen, fragmentiran tok misli, ki "zajema vse od feminizma, populističnih gibanj in identitarnih tokov do disidentstva v totalitarnih režimih". Zbirko esejev je v slovenščino prevedla Urška Brodar na podlagi kolektivno pripravljene delovne različice šestih študentk in študentov oddelka za prevajalstvo Filozofske fakultete v Ljubljani. Več pa v spodnjem intervjuju.
Vprašanje, "kakšno obliko naj bi imel esej o spletu, ko pa je splet sam poskusne oblike", v sklepnem tekstu Sladoledarne Evropa odpišete kot "nepotrebno". Ste s strukturo besedil namerno zrcalili fragmentirano naravo sveta, ki je "vednost prestavil v oblak"? V pisanju zelo dosledno prepletate visoko in nizko, besedila Britney Spears in spletne komentarje z odlomki Majakovskega in Bolaña.
Sam akt pisanja ima za seboj seveda določen namen in tema, ki jo obravnavam, morda res na neki način diktira specifično obliko. To vse se razvije na organski način, refleksija o sami obliki pa sledi šele pozneje.
Mimogrede, ker sem ravno omenila Britney Spears …
Odlično se mi zdi, da me boste vprašali o tem.
Od izida dokumentarca Framing Britney Spears naprej se mediji soočamo s tem, na kako seksističen način smo na začetku tega tisočletja obravnavali številne slavne mlade ženske. Sladoledarna Evropa je izšla leta 2018, torej ste Britney prostor v panteonu popkulture namenili, "še preden je bilo to kul“. Ali pa si narobe razlagam citiranje njenih besedil?
Moj namen je bil predvsem, da bi jo končno nekdo vzel resno in besedila poppesmi interpretiral dobesedno. V tem procesu sem ugotovila, da njene pesmi zelo dobro odražajo teme, o katerih sem razmišljala in poskušala govoriti. Zelo vesela sem, da je vprašanje avtonomije Britney Spears znova aktualno.
Če bi hoteli zares razumeti vse pomenske plasti vašega pisanja, bi bralci verjetno morali znati vse jezike, ki jih obvladate in prepletate v knjigi. V lingvistični sestavljanki se izmenjujejo nemščina, angleščina, albanščina in drobci drugih jezikov, z vsakim prevodom pa v enačbo vstopi še nov jezik, na primer slovenščina.
Nekdo, ki razume vse jezike, uporabljene v besedilu, ima verjetno z mojo knjigo res malo drugačno izkušnjo kot povprečen nemški bralec. Zanimivo se mi zdi razmišljati o vseh različnih perspektivah, ki jih imajo lahko ljudje glede istega dela. Seveda pa to lahko rečemo v povezavi z vso literaturo: če več različnih ljudi prebere isto knjigo, v resnici vsak od njih bere drugo delo. In na koncu je tu še misel, da se neizogibno vedno nekaj izgubi v prevodu – ampak rojevajo pa se tudi nove plasti pomena. Seveda ne morem vedeti, kaj natančno se je zgodilo v slovenskem prevodu, ker vašega jezika ne razumem, sem pa včeraj na javnem branju doživela majhno epifanijo. Ko je igralka interpretirala sklepni monolog knjige, sem zasledila, da se žival, ki ji v nemščini rečemo die Qualle, v slovenščini imenuje meduza. Ta ožigalkar tako kar naenkrat postane odmev pošasti iz grške mitologije: prevod na ta način generira nove pomenske nianse.
Treba se je vprašati, ali je prevajanje leposlovja kljub vsem pomenskim izgubam vredno truda: sama mislim, da je. Ko bereš v jeziku, ki ni tvoj materni jezik, je izkušnja vedno drugačna; to so rahlo ezoterična, neoprijemljiva vprašanja.
Moj najljubši detajl knjige je bil, da ponekod uporabljate ženske oblike samostalnikov in zaimkov, kadar govorite v splošni tretji osebi, kjer bi nemška (in slovenska) slovnica uporabila moške oblike. Je treba patriarhat rušiti tudi skozi jezik?
Patriarhat je treba rušiti z vsemi razpoložljivimi sredstvi. Kot pisateljica verjamem, da imam na razpolago različne strategije, odvisno od tega, ali poskušam podajati informacije ali pa imam pred očmi predvsem estetske cilje. Vprašanje slovničnega spola je zame predvsem povezano z vprašanji vsebine, šele potem s politično opredeljenostjo. Ne gre toliko za promoviranje takšne ali drugačne politične agende, prej za preizpraševanje, kakšen jezik potrebujem, da bom lahko povedala, kar poskušam ubesediti.
Navdušila me je vaša fascinacija z Wikipedio; ne raziskujete samo posameznih vpisov, ampak tudi zgodovino njihovega urejanja moderatorjev. Med drugim izpodbijate predpostavko, da je Wikipedia manj zanesljiva kot denimo Enciklopedija Britannica. Nobena od njiju ni nepristranska, razlika je le v tem, da je Wikipedia bolj demokratična v svojem pristopu.
"Pamet panja" sicer ni karakteristika, ki bi lahko odtehtala vse napake, vseeno pa me je pritegnilo to, da na Wikipedii lahko vidiš, kako se rojevajo domnevno objektivni zapisi informacij. Spremljaš lahko strani, namenjene diskusiji, in prebiraš prepire oz. argumentacije, ki so potekali v zakulisju objav. Tako se lahko sam odločiš, čigavi argumenti te bolj prepričajo. Seveda je težko oblikovati mnenje o vprašanjih znanosti, če nisi izobražen na tem področju, a tudi teme s področja družboslovja in zgodovine so pogosto zelo kontroverzne, celo v sferi t. i. strokovnjakov. Pri sestavljanju Enciklopedije Britannice ti konflikti potekajo za zaprtimi vrati, sama pa verjamem v koncept transparentnosti, v to, da je pomembno pokazati, kako smo prišli do določenih konsenzov.
Vaš pristop k esejistiki in leposlovju se zdi sistematičen, akademski. Se posamezne teme lotite s poglobljeno predpripravo ali pa nabirate drobce informacij, ki vas pritegnejo, dokler iz njih ne izluščite skupnega imenovalca, rdeče niti?
Pravzaprav oboje. Neprestano zbiranje informacij je del vsakodnevnega življenja, tudi če se prvenstveno v resnici ukvarjaš z nečim drugim. (Danes to počnemo vsi, ne samo pisatelji: drug drugemu pošiljamo zanimive članke ipd.) Postopek pisanja pa se začne najpozneje takrat, ko začneš pregledovati, kaj si napaberkoval, iskati rdečo nit, kakšno pametno poanto.
"Težava“ s črpanjem s spleta je, da lahko na lepem vse izgine: ne samo vaše lastno delo (v knjigi opišete tragedijo s po nesreči izbrisanim oblakom), ampak tudi spletni viri, profili na družbenih omrežjih, ki jih analizirate. Zdi se, da ste na veliko bolj spolzkih tleh kot polihistorji nekdanjih časov. Gradivo, s katerim delate, se nenehno spreminja.
Seveda imate prav, ampak po drugi plati je tudi včasih prihajalo do takih situacij. Govorim seveda na pamet, ker nikoli nisem živela v svetu brez spleta, ampak lahko si predstavljam zagato, da je določena knjiga razprodana, ne najdeš je v antikvariatu, v knjižnici je ves čas izposojena … Danes imamo veliko lažji dostop do informacij, je pa vse skupaj veliko bolj krhko. Ampak ali je predmetni svet v resnici kaj drugačen? Naše okolje se kar naprej spreminja in preobraža. Verjetno bi o moji knjigi lahko rekli, da ilustrira naš skrajšani razpon pozornosti, veliko je preskokov in fragmentiranosti. Ampak tudi sama tako rekoč doživim epileptični napad, če skušam gledati 15-letne vplivneže, ki igrajo videoigre v živo; vse se namreč odvija s tako bliskovito hitrostjo.
To sta bila zdaj dva zelo različna primera, ampak ponazoriti hočem to, da se naše dojemanje in procesiranje informacij ves čas spreminjata. Literatura, ki to spremlja, v resnici načenja vprašanje ustvarjanja resničnosti.
Za hip se vrniva k diskusijam anonimnih soustvarjalcev Wikipedie. Diskusije o tem, ali je bil Kafka Čeh ali Nemec, o tem, kakšen odnos je imel Albert Einstein do svoje nemškosti, o tem, ali je Ivo Andrić srbski pisatelj ali ne, so na neki način slika družbe v malem. Obsedeni smo s predalčkanjem rase, narodnosti, vere.
Pri znanih osebnostih gre predvsem za to, da si jih poskušajo prisvojiti različne frakcije. Kdo ima pravico, da si jih prisvoji? Koga si sploh hočeš prisvojiti? To je zelo politično vprašanje. Imajo Nemci pravico do Einsteina, čeprav so mu nacisti vzeli državljanstvo? Zanimivo, da v Sloveniji niti niste prvi, ki ste me to vprašali, v Nemčiji pa me ni še nikoli nihče.
V knjigi na vse to morda gledam iz negativnega zornega kota, ampak dalo bi se isto stvar ubesediti tudi drugače: kdo so posamezniki, ki jih hočeš inkorporirati v svoje pleme, ki jih jemlješ za svoje? Verjetno to lahko to interpretiramo tudi na način, ki ni popolnoma rasističen in nacionalističen, pač pa progresiven.
V knjigo ste vpeli tudi zelo osebne odlomke, spomine na lastno otroštvo, družino in odraščanje. Zapišete pa tudi: "Vsaka informacija, ki jo izdam, je opeka v zidu med tabo in mano." Zdi se, da se na postmodernističen način poigravate s konceptom avtobiografske izpovednosti.
Ideja pisatelja, ki laže občinstvu, ki briše mejo med resničnostjo in fikcijo (ali pa preizprašuje cel koncept fikcije), ni nova. Mislim pa, da ne bi šla tako daleč, da bi preizpraševala koncept resničnosti. (Smeh.) Od določenih ljudi imamo večja pričakovanja, da bodo na dan potegnili kake srce parajoče, tragične osebne zgodbe. Mislim, da tem pričakovanjem ne bi smeli ustreči. Esej O skrivnostih, ki ga citirate, je bil prvi, ki sem ga napisala; morda sem se se skušala načelno soočiti z vprašanjem, kakšno poetologijo bom izbrala.
Čeprav ste Nemka, ste odraščali z izkušnjo tega, da so občasno vašo identiteto postavljali pod vprašaj, češ od kod pa zares prihajaš? So vas tovrstne mikroagresije v formativnih letih obremenjevale?
Obremenjujoče je, kadar se znajdeš v položaju izrazitega nesorazmerja moči. Ker sem belka, je bilo zame vir nesorazmerja moči samo to, da nisem imela nemškega potnega lista. Odkar ga imam, ne morem reči, da se počutim zelo deprivilegirano. Seveda pa obstaja pristop (mikro)agresivnega spraševanja o tuji identiteti. V načinu izražanja so številna subtilna sporočila; včasih ni pomembno, kakšen je bil namen določenega vprašanja, ampak predvsem kako učinkuje. O tem so drugi pisali veliko več in bolje kot jaz; namen mojega dela navsezadnje ni pedagoški.
V osrednjem eseju knjige, To blend in / into sth (Nekrolog), odprete temo identitarnih gibanj v sodobni Evropi. Pri tem s prstom pokažete na pretirano pozornost, ki so jo mediji namenjali akterjem nove desnice in jih s tem pomagali krepiti. S tem, da za določene fenomene niso uporabljali pravih oznak, na primer neonacizem, fašizem, ampak so posvojili sprejemljive pridevnike, s katerimi se skrajna desnica javno predstavlja sama, so po vašem mnenju del problema.
Ko je knjiga izšla, sem bila seveda deležna kritik, da tudi sama sodelujem pri večanju platforme in razvpitosti teh gibanj, ker pišem o njih; da torej tudi sama počnem to, kar očitam medijem. Mislim, da alternativa brezplačnemu oglaševanju fašističnih skupin ni, da o njih nikoli ne govorimo. Specifična skupina, o kateri pišem, zdaj že ni več zares relevantna, ideologija, ki so jo zastopali, pa je seveda še kako živa. Pomembnejše vprašanje je: bomo o fašistih govorili z besediščem, ki so ga zase izbrali oni sami, in jim tako pustili, da diktirajo pogoje javnega diskurza? Ali pa bomo že z izbiro besedišča razgalili, kaj se v resnici dogaja? V primeru identitarnega gibanja ni bilo nobenega pravega raziskovalnega novinarstva. Identitarci so ustvarili vsebino, ki se je dala interpretirati zelo različno glede na politični jezik, ki ga govoriš. Kot liberalen, mainstreamovski novinar si videl samo zelo privlačne ženske, ki promovirajo konservativno, ne pa dejansko fašistične agende. Nekdo, ki tekoče govori jezik skrajno desničarskih ideologij, pa bo razumel implicitna – in včasih tudi precej eksplicitna – sporočila, ki zelo jasno opredelijo stališče govorca.
Posebej se osredotočite na ženske predstavnice identitarcev in na njihovo udejstvovanje na družbenih omrežjih; "fotogenični obraz gibanja", kot temu rečete. Propagando subtilno vpletajo v svoje profile na Instagramu in jim dodajajo generično feministične, apolitične ključnike.
Skrajne desničarke si ne prilaščajo feminizma, ker ga izrecno zavračajo, prisvajajo pa si besedišče feminizma, fraze telesne pozitivnosti, pravic žensk ipd. Seveda pa to že precej dalj časa počnejo korporacije in konservativna gibanja. Na ravni sloganov podpirajo #girlpower, z zakonodajo pa potiskajo mame samohranilke v večjo revščino. Kontrast bije v oči, ker ta politika temelji na regresivni, nasilni, neagilitarni politični ideologiji.
Zakaj se vam zdi upravičeno, da natančno analizirate in kritizirate ličenje ene od teh vplivnic?
Če hočem te aktivistke kritično presojati ne na način, kakor same hočejo biti presojane, ampak na način, kot bi po mojem mnenju morale biti presojane, potem moram vključiti tako tekstualne kot tudi vizualne vsebine. Njihove objave so vizualne, izhajajo iz trženja in mikrobloganja ter do nas prihajajo v obliki selfijev na Instagramu. Vsi vemo, da imajo vizualni namigi določene pomene. Uporaba določene vrste rdečila in izbira določene oblike čevlja imata svoj pomen in sta vredni analize. Če bi na vprašanje pogledali z vidika umetnostne zgodovine, bi se nam to zdelo samoumevno.
V esejih se pojavljajo številne ženske zgodovinske osebnosti; izstopata Ivana Orleanska in pa fenomen albanskih virdžin. Skupen jim je odmik od tradicionalnih predstav o ženskosti. So virdžine in Orleanska s tem, da nastopajo v vlogi moških, zavrnile binarno delitev spolov? Ali pa so sprejele igro, se uklonile diktatu patriarhata?
Koncept virdžine je tako klišejski trop albanske kulture, da sem imela veliko dvomov o tem, ali naj ga sploh vključim v knjigo. Na koncu sem se odločila, da ga bom, ker gre za zelo nazoren primer univerzalne situacije: neka trditev je resnična v enaki meri kot trditev, ki ji nasprotuje. V primeru virdžin lahko rečemo, da je to starodavna, izjemno seksistična praksa, ki ženski pravice nudi le, če preneha biti ženska. Po drugi plati pa lahko rečemo, da je to manifestacija tretjega spola, ki ne obstaja nikjer drugje v Evropi, in – v zgodovinskem smislu – oblika pobega pred patriarhatom. Verjamem, da sta obe stališči resnični. Zaradi tega sem začela razmišljati o devištvu v širšem, bolj konceptualnem smislu. Kaj so počele ženske drugod po Evropi, kjer niso imele opcije "tretjega spola“? Šle so v samostan in postale redovnice. Gre torej za vprašanje političnih implikacij zavračanja spolnosti.
Brala sem Andreo Dworkin, radikalno in kontroverzno feministično avtorico iz osemdesetih, ki je Ivani Orleanski posvetila celo knjigo. Zato se ta lik pojavi tudi v mojem pisanju. Za desnico Ivana Orleanska in nekatere druge osebnosti, denimo Sophie Scholl, simbolizirajo popolnoma belsko, krščansko Evropo, ki seveda nikoli ni obstajala; služijo kot emblem belske nadvlade.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje