Novinar Erik Valenčič je na literarnem večeru v knjigarni Sanje v klepetu z Miho Šaleharjem sinoči predstavil svoj romaneskni prvenec, Sence ne gorijo, v katerem obravnava pojav levičarskega ekstremizma in vzroke zanj. O tem, da je tematika aktualna in za ljudi zanimiva, priča že podatek, da se je v Hiši sanjajočih knjig zbralo toliko ljudi, da jih vsaj dvajset niti ni moglo priti v notranjost (težava je bila rešena z dodatnim zvočnikom pred vrati, kjer so ljudje kljub mrazu vztrajali do konca).

"Ukvarjam se z različnimi ekstremizmi v družbah," svoj vzgib za pisanje pojasni Valenčič. "Verske sem obdelal na Bližnjem vzhodu, desni ekstremizem sem tematiziral v dokumentarcu Koalicija sovraštva za nacionalno televizijo. Eden od programskih svetnikov RTV Slovenija je takrat pristopil do mene in me povprašal, kdaj pa se bom kaj posvetil levičarskemu ekstremizmu. No, to je ta roman."

Pojav, ki v svoji celoti še ne obstaja, lahko "preučuješ" le prek fikcije
Prva stvar, ki jo v povezavi s knjigo velja izpostaviti, je seveda to, da se avtor tokrat prvič podaja v območje fikcije. "V Sloveniji levičarskega ekstremizma pravzaprav še ni; v Evropi so določene države, kjer obstajajo posamezne celice urbane gverile (Nemčija, Francija, počasi tudi Španija) - ponavljajo se vzporednice s šestdesetimi in sedemdesetimi leti prejšnjega stoletja, ki so bila znana kot desetletja "rdečega terorja". Vseeno pa pojavov ne moreš preučevati, če v vsej svoji celoti še ne obstajajo. Lahko pa se seveda umakneš v polje fikcije in v njej na podlagi svojega znanja in polpretekle zgodovine določene stvari predvidiš. Drugačnega pristopa kot prek fikcije si tukaj niti nisem mogel privoščiti."

Sence ne gorijo so začele nastajati leta 2004, nato je pisanje za nekaj let prekinil, na novo pa se je dela lotil leta 2009 ali 2010, ko je na televiziji videl posnetke jokajočih delavcev, ki odhajajo iz propadlih tovarn. Takrat se je vprašal, zakaj se ti ljudje ne uprejo in sam pri sebi tudi ugotovil, da zato, ker so zlomljeni. "In to delajo vsem nam, počasi nam puščajo kri, dokler nismo že tako anemični, da nam ne preostane več nič," je povedal že prejšnji teden, na tiskovni konferenci ob izidu knjige. "Danes se namreč moramo počutiti srečni, če dobimo šestmesečno pogodbo o zaposlitvi."

Zlomljeni posameznik postane urbani gverilec
Zgodba, ki je sicer nastala na podlagi preučevanja šestdesetih in sedemdesetih let, je postavljena v današnji čas: Valenčič namreč opaža, da se ponavljajo vzroki za vzpon "rdečega terorja". Priča smo vse večji družbeni neenakosti, ki neizbežno vodi v zaostrovanje razmer. "Vidimo številne demonstracije, tudi zelo nasilne, ki pravzaprav ničesar ne spremenijo."

Vseeno pa kot aktivist, ki priznava, da se je v preteklosti udeleževal nasilnih demonstracij (denimo tistih v Genovi, proti skupini G8), v svojih literarnih junakih - šestih aktivistih z različnimi ozadji - odkriva marsikaj avtobiografskega. Živijo v eni izmed zahodnoevropskih prestolnic in "niti meni kot avtorju ni jasno, v kateri". (To je imelo tudi svoj praktični vidik: "Če bi si izbral na primer Berlin, bi ga moral vsaj petnajstkrat obiskati, če bi hotel zgodbo avtentično umestiti v mesto.") "Zgodba se ne dogaja nikjer, čeprav je moja poanta seveda v tem, da bi se lahko dogajala kjer koli."

Teh šest posameznikov, ki nima prave perspektive za prihodnost, zaničuje družbo, v kateri živimo. ("To so intelektualci, ki se zavedajo, da so bili oropani prihodnosti. Oni so mi in mi smo oni.") Konflikt se zaostri, ko protagonisti ugotovijo, da stare metode upiranja sistemu ne zaležejo več in se odločijo za urbano gverilo. "Na neki točki so dojeli, da množične demonstracije kot take niso učinkovite. V Grčiji potekajo že leta in leta, pa se ni spremenilo še nič, razen na slabše. Sindikalni boj je danes neke vrste arhaizem. Živimo v kletki mrtvega časa."

Je bil pa zato pisateljsko koncizen v drugih pogledih: imena korporacij, ki se pojavijo v romanu, ostajajo imena, ki jih poznamo iz vsakdana (tarča napada je denimo McDonaldsova restavracija). "Knjigo sem hotel približati bralcu - ljudem dopovedati, da pišem o času, ki ga živimo, in ne o neki izmišljeni družbi. Zato sem moral biti v nekih pogledih tako brezkompromisen: bombe, ki jih ti ljudje sestavljajo in podstavljajo, odslikavajo svinčeno težo časa, v katerem živimo."

"Priročnik" za potencialne teroriste?
Valenčič pričakuje očitke, da je napisal nekakšen "priročnik" za urbano gverilo. "Pred enim tednom še nisem vedel, kako se naredi molotovka, ki je ni treba prižgati, kako se zamaši WC-je vseh pomembnejših prehranskih verig v mestu in kako pri kraji v trgovinah pretentati piskajoče alarme ob izhodu - zdaj vse to vem," je ob tem duhovito pripomnil Šalehar.

"Če pišeš roman o tem, kako naj bi delovala urbana gverila, se splača biti natančen," odgovarja Valenčič, ki poudarja, da je vse podatke dobil iz javno dostopnih virov. "Hočemo brati kredibilen roman, ali ne? Nobeden izmed receptov, ki se pojavijo v knjigi, ni popoln - vedno sem nekatere elemente izpustil. Predstavljam si, da me bodo zdaj napadli skrajni desničarji, češ da so imeli ves čas prav in da sem zdaj napisal "priročnik" za terorizem. Po isti logiki bi me lahko napadli skrajni levičarji, ker izdajam njihove metode dela. (Smeh.) Kdor koli hoče nekaj narediti, bo našel način, da to naredi. Kako pa mislite, da sem jaz prišel do informacij? V enem popoldnevu na spletu si lahko že izučen kemik za določeno področje."

Zgodbo pripeljemo šele do sredine
Roman Sence ne gorijo je s svojimi 330 stranmi šele prvi del Valenčičevega diptiha (konča se z zgovornim Se nadaljuje ...). Drugi del zgodbe je že do polovice napisan in bo končan do marca, obljublja. "Na koncu ne pričakujte kakega dokončnega odgovora, zmage ene ali druge strani. Končalo se bo tako, kot se je začelo - kot opozorilo, čtivo, ponujeno v razmislek. Bo razvoj družbe v resnici sledil scenariju, začrtanem v knjigi, ali pa morda ne?" Knjiga je opozorilo, pravi Valenčič, kam bodo procesi v družbi privedli, ljudje pa bodo presenečeni, ko se bo to zgodilo, "ker tega nihče ni tvitnil".

Roman je v veliki meri tudi kritika sodobne potrošniške družbe in apatičnosti naroda. "Kot (relativno) mlada generacija bomo imeli problem, dokler bo še naprej v vrsti ob odprtju nove Applove trgovine v BTC-ju stalo več ljudi, kot jih prihaja na demonstracije za solidarnost, za boljše življenje za vse nas."

Jeza je nujna, nasilje pač ne
Kar je bilo nekoč neposredno doživeto, se je umaknilo v predstavo, spektakel, misel francoskih situacionistov iz šestdesetih razvija Valenčič. "Kako lahko sploh kdo gleda resničnostne šove? Na kavču bolšči v budale, ki se prepirajo? Bodi vsaj taka "faca", da greš do prvega šanka in se sam pričkaj z nekom.

Ljudje smo sprejeli te majhne doze umetnega veselja, ki polnijo praznino v nas - praznino, ki bi jo morala zapolniti jeza. Če niste jezni zaradi stvari, ki se dogajajo v družbi, ni nekaj narobe z družbo, pač pa z vami. (...) Ne pravim, da se mora jeza materializirati v obliki molotovk; ni treba iti na barikade ali nekoga ubiti. Na dan lahko pride v različnih oblikah: moja jeza se je skristalizirala tako, da sva s punco pred dvema letoma televizor pospravila v omaro. Jeza je zavedanje, da ne sprejemaš gnojnice, ki nam jo vsak dan zlivajo na glavo."

Nova pot na Bližnji vzhod
Valenčič že v torek odhaja na Bližnji vzhod, kjer bo v sodelovanju s produkcijsko hišo Staragara in ob finančni podpori Slovenskega filmskega centra snemal dokumentarni film o kristjanih, nad katerimi se, kot je izpostavil, predvsem v Siriji, pa tudi v Iraku, dogaja genocid. "Ko bodo govorili, da sem levičarski ekstremist, se spomnite samo, da na replike ne morem odgovarjati, ker snemam film o kristjanih."