Prekmurski pisatelj je ob predstavitvi svojega novega romana, ki je del trilogije, hkrati pa je tudi samostojna enota, pojasnil, da je prvi del romana Kurji pastir pisal s pomočjo metode aktivne imaginacije, v drugem delu pa je že toliko star, da se je nekaterih dogodkov že spominjal. "Romana se zelo razlikujeta, ker sem si pri drugem dal nalogo, da skušam obuditi tisti čas, ko sem bil kot otrok v t. i. magični fazi. Gre za obdobje, ko si razlagaš svet popolnoma drugače, kot v resnici je. Pri meni je bila ta magična faza zelo izrazita, in to me je vodilo pri tem romanu, ker sem se skušal prestaviti v tisti čas. To je zelo velika razlika med tema romanoma. Je res, da je nekaj avtobiografskega v knjigi, ampak goli spomini na otroštvo so bili premalo za literarno delo." V četrtkovem pogovoru z Bernardo Žarn v Klubu Cankarjevema doma je poudaril, da je dogajanje postavljeno v določeno obdobje v majhno vas, in če ne bi skušal na literarni način podoživljati nekaterih stvari, bi bilo težko, da bi nastalo zanimivo branje.

Ob tem se je znova vrnil v čas pred začetkom pisanja trilogije, ko še ni vedel, da bo nastalo več knjig. Urednik Beletrine Mitja Čander ga je nagovarjal, da bi napisal nekaj o svojem otroštvu, saj je vedel, da je bilo posebno. Kot je dejal, je brez premisleka pristal, saj je mislil, da bo to ena izmed knjig, ki jih bo najlažje napisal. "Hitro sem ugotovil, da ne bo šlo tako, ker sem ugotovil, da moj spomin ne deluje, kot sem si zamišljal. Da očitno še nimam starčevskega spomina, za katerega pravijo, da se človek vrne v otroška leta. Neskončno sem bil razočaran nad sabo, da ta spomin ne deluje. Po drugi strani pa se mi je zdelo grozno, da je nekaj mojega izgubljenega za vedno. Česar se ne spomnim, je zame izgubljeno."

Podal se je po zavestnih poteh otroštva, obiskal ljudi iz tega obdobja, a kot pravi, se drobci nikakor niso želeli sestaviti, da bi bilo dovolj za roman. Zato se je odločil, da uporabi metodo, s katero je nastalo že nekaj njegovih prejšnjih del: s pomočjo ljubiteljskega poznavanja Jungove psihoanalize, ki ji pogojno pravi metoda aktivne imaginacije, se je podal na potovanje v kolektivno nezavedno. "Prešinilo me je, da bi se lahko skušal na ta način vrniti v svoje otroštvo. Ideja se mi je zdela nora, po drugi strani me je bilo strah, kaj se bo dogajalo. Ko sem prestopil mejo in šel po tej metodi v tisti čas, pa se mi je nenadoma razprlo tisoče zgodb. Potem sem začel pisati, materiala je bilo neskončno, in sem pisal in pisal. Ko sem napisal 150 strani, sem bil star komaj leto dni. Mitja mi je rekel, da ne moremo več prestaviti izida knjige. Ti povej, koliko romanov potrebuješ, da spišeš. In rekel sem tri."

Magično doživljanje sveta je bilo zanj najbolj naravno dojemanje

Po izidu prvega romana si je vzel leto dni premora, potem pa znova zakopal v prigode vasi, kjer je kot Ferek odraščal z očetom Pištekom in mamo Trejzko. Kot pravi, je bila njegova magična faza, ko je kot otrok dojemal stvari drugače kot drugi, zelo močna, z današnjega vidika pa se mu zdi tudi vas oz. okolje, v katerem je odraščal, magična. "To magično doživljanje sveta je bilo takrat še prisotno, ne vem, koliko je še zdaj. Ta prvotnost, poganstvo, vraževerje, vraže, čarovnice … Romi so sploh posebna zgodba, potem je krščanska mentaliteta, čez to pa izrazita komunistična ideologija oz. titomanija tistega časa. To preseva eno skozi drugo in deluje magično marsikdaj. Mislim, da je magično takrat, ko nekaj verjamemo in se na podlagi tega odzivamo in tudi ravnamo," opisuje svoje doživljanje tistega časa. "Kot otrok sem bil čuden, so rekli. Niso me peljali k psihiatru, ampak me je mama peljala k ciganki. To je primer magičnega ravnanja.

Sorodna novica Feri Lainšček: Zmeraj je pot, zmeraj je upanje, zato je treba kljubovati brezupu

Pri vzgoji malega Ferija igrata ključno vlogo mama in oče, pa tudi vrsta drugih akterjev, v skladu z magično fazo tudi številne živali, od mačkov do petelinov. Mama je bila globoko verna, oče pa je v sebi nosil veliko željo po svobodi, kar je ponotranjil tudi pisatelj. "V sebi je nosil neskončno željo po svobodi, utemeljeno na tradicionalnih, civilizacijskih vrednotah, ki jih je jemal sveto zares. Ko gledam in poslušam, se mi zdi, da imam nekaj od njega, če ne drugega, to željo po svobodi. Že celo življenje se borim za svobodo, ki je je vse manj. Zrasel sem v nekoga, ki je na odzvenu tiste generacije, otroci cvetja so se razpršili, in sem mislil, da bo svobode vse več. Zdaj, recimo da sem star, pa vidim, da sem se znašel v času, ko je svobode neskončno manj, kot sem mislil, da je bo."

Mama je bila po njegovih besedah oseba, ki ji je bilo dano videti več. "S to vilo oz. belo žensko se je po svoje srečevala. Že to je neka dvojnost, omenila sva, da je hodila v cerkev, da je bila verna, po drugi strani pa se je srečevala s tem bitjem, ki ji je tudi svetovalo. To je neki svet, ki je omogočil, da si prisotnost nečesa sprejel. S tem je povezana ta bela ženska. V maminem primeru je bila povezana z vodnjakom, iz katerega smo nosili vodo. Kot otrok si nisem znal razlagati drugače, kot da sem to sprejemal kot resničnost."

Globoka ljubezen med staršema

Čeprav sta bila z očetom zelo različna, pa ju je z mamo povezovala globoka ljubezen. "Kakor koli pogledam, sta se dopolnjevala. Verjetno je res potrebno veliko ljubezni, da to nasprotje, ki sta ga nosila s sabo, deluje. Do konca je njuna zveza delovala. Mama je umrla prej kot oče, osem let pred smrtjo jo je možganska kap in je bila nepokretna. Oče je skrbel zanjo do smrti. Želeli smo jo dati v dom, a ni pustil in je zanjo skrbel do konca. To je res dokaz, da sta se imela rada."

Kot pravi, ima stroga merila, kaj je dober roman, ki ga je težko napisati. "Rad rečem, da se moje mnenje oz. moja sodba zelo razlikuje od večine. Po mojih merilih je dober roman težko napisati, in dejansko jih je malo. In tudi od mojih 30 romanov se mi mnogi niso posrečili."

Na vprašanje, v kakšno smer bo šel tretji roman, je pisatelj pojasnil, da dejansko ne bo trilogija, njegovo vodilo pa je, da je vsak roman zgodba zase in ga v njem zanimajo druge stvari. "Ne vem, koliko bralci to opazijo in koliko jih zanima. Sem v obdobju, ko gledam, ali je nekdo že prebral. Če pritrdi, ga pogledam v oči, ali mu je bilo všeč ali ne. Zanima me, kako učinkuje roman na bralca."

Na koncu je malce skrivnostno namignil, da zaradi sestre, o kateri v drugem romanu ne govori veliko, razmišlja, da bi napisal četrti del trilogije, kar je pri udeležencih izzvalo smeh in dvignil pričakovanja, da se obetajo nove literarne mojstrovine.