Razvpito delo o štirih bogatih libertinskih oblastnežih v iskanju spolnega zadovoljstva, ki pri tem mučijo svoje najstniške žrtve, je Donatien Alphonse Francois de Sade, bolj znan kot Markiz de Sade, leta 1785 napisal na zvitku pergamenta, ki ga je pretihotapil v svojo jetniško celico v Bastilji. (Zaprt je bil zaradi seksualnih škandalov.) "Najbolj nečisto zgodbo, kar jih je bilo kdaj napisanih", kot jo je sam imenoval, je skril v zid svoje celice, kjer je tudi ostala, ko so ga leta 1789 – deset dni pred padcem Bastilje – preselili v psihiatrični azil.

De Sade je verjel, da je rokopis izgubljen (in ga pred smrtjo v resnici nikoli ni videl), a se je nedokončani rokopis vendarle pojavil čez nekaj desetletij. Vendar pa je knjiga več kot sto let ostala neobjavljena in v Veliki Britaniji prepovedana do 50. let prejšnjega stoletja. Leta 1929 so rokopis odkupili De Sadovi potomci, družina Noailles, a je bil nato leta 1982 ukraden; naslednjič se pojavi pri zbiratelju erotične literature Gérardu Nordmannu. Zvitek je bil naslednjič prodan leta 2014, ko ga je kupila zasebna fundacija. Ministrstvo za kulturo je leta 2017 rokopis razglasilo za nacionalni zaklad, kar pomeni, da ni mogel zapustiti domovine.

Cel znesek iz enega samega žepa
Februarja se je francoska vlada za finančno pomoč obrnila na zasebni sektor: denar za nakup je v celoti prispeval Emmanuel Boussard, soustanovitelj investicijskega sklada Boussard & Gavaudan, je poročal britanski The Guardian. Ministrstvo za kulturo je rokopis opisalo kot "verodostojen spomenik", ki je "globoko zaznamoval številne književnike" od Andréja Bretona do Georgesa Batailla.

"Ta rokopis, emblem literarne in umetniške svobode, ki ima za seboj težavno pot, se je pridružil javni zbirki, tako kot tudi De Sadovi zaporniški zapiski iz arhivov Bastilje. Z vključitvijo rokopisa v nacionalko zbirko bomo akademikom omogočili nadaljnje raziskave."

Rokopis bodo shranili v pariški knjižnici Arsenal, ki deluje pod okriljem Narodne knjižnice. V štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja je bil direktor knjižnice Arsenal dedek zgoraj omenjenega Emmanuela Boussarda.