Pravzaprav se je že vsakdo, ki piše takšna ali drugačna besedil, bodisi za revijalni bodisi za dnevni tisk ali pa za spletne medije, znašel pred dilemo, ki jo je na predstavitvi svoje knjige v pogovoru z urednico pri založni Goga, Jelko Ciglenečki, v prostorih Vodnikove domačije v Ljubljani, izpostavila avtorica knjige: kako napisati navaden članek, da ne bo izvenel zgolj kot suhoparno besedilo?

Novinarji postajajo pisatelji
Kolegica Agata Tomažič ni nikakršna izjema. Časopisni članek (avtorica je novinarka časopisa Delo) preprosto ima svoje »obrtniške« zakone. In pika. Kot pisatelj se skozi članek ne moreš izraziti. Žal. In tako je tudi, poudarjeno tudi, Agata Tomažič iz novinarskih vrst prestopila med pisatelje. Kot že mnogi drugi pred njo. V kratkih zgodbah ji je uspelo napisati vse tisto, česar ji kot novinarki ni uspelo in ni smela.

Sprevod "znanih" obrazov
Pred nami se tako razprostira trinajst zgodb: o poslovnežu, ki se spremeni v žabo, o plašču, o japonskem dresniku, o potrebnem detlu, o nezvestem možu, o zdolgočaseni ženi, o hudobni starki, o »umetnikih« kuhanja ... Trinajst različnih zgodb, trinajst različnih zapletov in razpletov, ki na prvi pogled nimajo nič skupnega. Zgolj naslov, ki pa tako in tako ne pove nič drugega kot to, da frizerki med njeno »umetniško« akcijo, med njenim »kreativnim« procesom, vsega preprosto ne gre zaupati. Da frizerski salon oziroma studio, atelje, kakor se danes imenujejo te tovarne idej, pač ni spovednica.

Toda zgodbe vendarle nekaj združuje. In tisto nekaj je vpetost v življenje, ki se vsak dan odvija okrog nas, v življenje, kakršnega vsak dan živimo. Junaki njenih zgodb so naši sosedje, so naključni mimoidoči, so kofetkarji za sosednjo mizo, so oziroma smo mi vsi, ki se tako ali drugače prebijamo skozi življenje. Med njene junake se vpisujejo vsi narcisoidneži in preračunljivci, vsi tisti, ki živijo oziroma živimo dvojna življenja, vsi mi, ki se ukvarjamo s svojimi telesi, vsi mi hladni in včasih nedostopni ljudje, vsi, ki smo že doživeli različna razočaranja. Agata Tomažič vse nas samo opazuje in dodaja podrobnosti. Po svojem okusu. In naj bo njen okus takšen ali drugačen, naj ji bolj dišijo pikantne ali nepikantne jedi, njene zgodbe so berljive in prepoznavne do te mere, da se nam nenehno dozdeva, da smo vse to ali že slišali ali prebrali. Vsekakor pa doživeli.