Petdeset let po pisateljičini smrti je njeno pisanje še vedno aktualno. O zapuščini spregledane Gelč Jontes so se ob nedavnem izidu knjige njenih kratkih zgodb Sreča v črepinjah (izšla je pri založbi Beletrina) pogovarjale literarna zgodovinarka Katja Mihurko Poniž, zgodovinarka Irena Selišnik in Ignacija Fridl Jarc. Slednja je kot urednica Slovenke matice obljubila, da bodo popravili krivico in izdali njen roman.

Gelč Jontes (1906-1973) je ustvarjala v 30. letih 20. stoletja, ki so bila prelomna v smislu političnih vrenj, bil pa je to tudi čas velikih socialnih razlik in gospodarske krize. Po besedah Irene Seliškar je avtorica aktualna še danes, saj je v svojem pisanju opozarjala na družbene krivice, ki se še vedno dogajajo. Tedaj so boljše službe dobivali le moški, ženske pa se je omejevalo na vseh področjih, zlasti v tedanji javni upravi. Tako je večina prevzemala nižje plačana dela, kot na primer delo v tovarnah. In prav tem ženskam z obrobja je Gelč Jontes dala svoj glas.

Vendar ta glas ni ustrezal tistim, ki so krojili literarno prizorišče tistega časa. To so bili po besedah Ignacije Fridl Jarc večinoma moški, zaverovani v svoj lastni prav in jezikovni purizem ter niso zmogli brati za njih zelo drugačne, ženske pisave. Nekdanji urednik pri Slovenski matici France Koblar je ostro zavrnil rokopis romana Zgodba današnjega človeka, ki ga je leta 1938 poslala na založbo. Med drugim je zapisal, da je "prvi del tako debelo naturalističen in brez čuta za primernost, da je grd, nekatere osebe, resnične, so označene kar s kratico". Zapisal je še, da delo, "ni ne povest, ne življenjepis, pač pa snov za kakšnega drugega pisatelja", in spet drugje: "Vidi se, da je na pisateljico močno vplivala naturalistična literatura, toda manjka obzorja in okusa."

Ko je leta 1940 pisateljica poslala popravljen rokopis pod naslovom Nikar človeka, ga je Anton Slodnjak sicer zavrnil, a ji je ob tem odgovoril, da je delo snovno zanimivo in da bi bilo morebitno izdanje svojevrstno sociološko dejanje, ki bi obrazložilo družbeno življenje, o katerem ni ne socialne ne umetniške slike. Oton Župančič pa je romanu pripisal dokumentaristično vrednost, vendar DODAL, da bi bilo potrebno več korenitih operacij, za kar pa na Slovenski matici ni človeka, ki bi se za to žrtvoval.

V opisu takšnih življenj jezik ne more biti visoko literaren
Katja Mihurko Poniž je spomnila, da je bil to vendarle čas prvega uveljavljanja žensk, vendar to je začelo uspevati le intelektualkam. Gelč Jontes pa je bila edinstvena v tem, da je svoj glas želela dati ženskam z obrobja, in to v vsej polnokrvnosti z dobrimi in slabimi lastnostmi. Spregovorila je o ljudeh, ki so prebivali v barakah in na ljubljanskem obrobju, o čemer se v tistem času ni govorilo ali pisalo. Od tu izvira tudi njen jezik, ki v opisu takšnih življenj ne more biti visoko literaren, pravi literarna zgodovinarka.

Po besedah Ignacije Fridl Jarc rokopisa romana na založbi ne najdejo, so pa rokopis romana Galilejevi našli v NUK-u. Obljubila je, da bodo preučili, če gre za isto delo, ter roman izdali ter s tem popravili krivico, ki je bila nekoč storjena Gelč Jontes.