Poleti leta 2012 bosta arhiva po obsežni prenovi spet odprla vrata za raziskovalce z vsega sveta. A obnova arhivov je le del velikih projektov weimarskega sklada Klassik Stiftung, ki se bodo v bližnji prihodnosti končali ali začeli. Avgusta se bo po navedbah predsednika sklada Hellmuta Seemanna začela tudi gradnja novega osrednjega depoja za umetnostna dela. Tja se bodo predvidoma leta 2013 preselili zakladi obeh fundacij.

V Weimarju je poleg rokopisov, korespondence in celo krst obeh klasikov shranjena tudi pisna zapuščina skladatelja Franza Liszta in več kot 100 drugih osebnosti, med njimi je tudi Herderjeva zapuščina. Seemann upa, da bodo na začetku prihodnjega leta lahko začeli tudi 23 milijonov evrov vredno gradnjo novega muzeja Bauhaus, posvečenega najpomembnejši nemški arhitekturni in oblikovalski šoli 20. stoletja.

Viharen pisec (in ljubimec)
Goethe, nemški pisatelj, pesnik, dramatik, politik, znanstvenik in filozof, se je rodil 28. avgusta 1749 v Frankfurtu v Nemčiji, umrl pa 22. marca 1832 v Weimarju. Bil je ena osrednjih osebnosti evropske predromantične književnosti. Rodil se je v bogati in vplivni družini cesarskega svetnika in študiral na univerzah v Leipzigu ter Strasbourgu, kjer se je spoznal s Herderjem. Pod njegovim vplivom se je pridružil viharništvu.

Leta 1772 je vstopil v pravno službo v Wetzlarju, a se je na povabilo vojvode že leta 1775 preselil v Weimar, kjer je postal vojvodov glavni svetovalec in opravljal druge visoke službe. Med drugim je bil tudi direktor gledališča. Med letoma 1786 in 1788 je potoval po Italiji, pozneje sodeloval v napoleonskih vojnah proti Franciji in se okrog leta 1794 spoprijateljil s Friedrichom Schillerjem. Prijateljstvo je trajalo do Schillerjeve smrti v letu 1805. Sodelovala sta v okviru weimarske klasike, ki je pomenila vrh predromantike, saj je bilo v književnih delih doseženo ravnotežje med vsebino in obliko.

Na njegovo književno delo so močno vplivale številne ljubezenske zveze. Imel naj bi vsaj 30 različnih deklet.
(Pre)zgodaj umrli romantik
Schiller poleg Goetheja velja za največjega nemškega dramatika in enega osrednjih predstavnikov literarne smeri Sturm und Drang (viharništvo), ki je s fantazijskimi temami in idejami o človekovi svobodi postavilo temelje razmahu romantične literature z začetka 19. stoletja. Čeprav je za posledicami vnetja pljuč umrl še pred 46. rojstnim dnem, je zapustil bogat literarni opus: svojo prvo dramo Die Räuber (Razbojniki) je napisal pri komaj 22 letih. V njej je načel temo nesporazumov med sinom in očetom, ki jo je nadaljeval tudi v nekaterih poznejših delih. To ne preseneča, kajti tudi sam je izkusil napete odnose s svojim očetom, ki ga je prisilil študirati medicino in pravo, ki ga nista zanimala.

Med njegovimi drugimi deli velja omeniti še dramo Wiljem Tell, tragediji o Mariji Stuart in Devici Orleanski, napisal pa je tudi besedilo Ode radosti, ki jo je pozneje uglasbil Ludwig van Beethoven.