Radojka Vrančič se je rodila 27. avgusta 1916 v Ljubljani, leta 1939 je diplomirala iz romanistike na ljubljanski Filozofski fakulteti, med študijem pa se je še dodatno izobraževala na pariški Sorboni, kjer je spoznala Prousta in bila že takrat očarana.

Krajši čas je delala na Francoskem inštitutu v Ljubljani, med letoma 1948 in 1981 pa je bila zaposlena v Narodni in univerzitetni knjižnici. O knjižničarstvu je pisala tudi strokovna besedila in predavala, toda njena prva ljubezen je bilo vedno prevajalstvo.

Berger: Prevod Iskanja eno največjih prevajalskih dejanj po 2. vojni
Vrančičeva je prevajalski mejnik postavila s prevodom sedmih knjig Proustovega Iskanja izgubljenega časa. Več kot 3.000 izredno zahtevnih strani je prevajala 35 let, njegovega zapletenega jezika pa se je lotila z domiselnostjo, vztrajnostjo in potrpežljivostjo.

Njen prevajalski kolega s francoščine Aleš Berger je v Enciklopediji Slovenije zapisal, da je ta prevod eno največjih prevajalskih dejanj po 2. svetovni vojni, saj je Vrančičeva z velikim jezikovnim znanjem in slogovnim mojstrstvom poustvarila svet francoskega visokega meščanstva in "suvereno prenesla v slovenski jezik tujo civilizacijsko izkušnjo".

Prevajala tako Laclosa kot Camusa in Rousseauja
Med njenimi prevodi so tudi Laclosova Nevarna razmerja in številna gledališka dela avtorjev, kot so Albert Camus, Jean Anouilh in Jean Giraudoux. Prevajala je do zadnjega, saj je pred kratkim v njenem prevodu izšel Rousseaujev roman v pismih Julija ali Nova Heloiza. Vrančičeva je za prevajalsko delo prejela dve Sovretovi nagradi in nagrado Prešernovega sklada.

Njeno osebnost in delo je leta 1997 v dokumentarcu Magdalenice Radojke Vrančič širši javnosti približala Helena Koder, ki bo znova na sporedu v torek, 7. aprila ob 21.25, na TVS 2. Strokovni krogi pa so se ji pred nekaj leti posvetili na simpoziju, iz katerega je leta 2003 nastal zbornik Prevajalski opus Radojke Vrančič.

Vrančičeva je slovela po svoji pronicljivosti in dovtipnosti. V lanskem pogovoru za Dnevnikovo prilogo Objektiv je na vprašanje, ali meni, da bo tudi sama prejela veliko Prešernovo nagrado, zdaj ko jo je dobil kolega Janez Gradišnik, odgovorila, da ne, češ da ni več aktualna. Na namig, da je enako aktualna kot kdo drug in še ženska je, je prevajalka v šali odgovorila, da bo nagrado torej prejela, ko bo ženska predsednica Združenih držav.

B. K.