Avtorica namreč privzema prvoosebno perspektivo moderatorke spletnih vsebin, zaposlene pri neimenovani megakorporaciji, ter v njenem imenu pripoveduje o nevzdržnih delovnih razmerah in psiholoških posledicah vsakodnevne – kaj vsakodnevne, vsakourne! – izpostavljenosti najbolj krutim, krvavim, sadističnim prizorom.

Bervoets se tako v naslovu kot v zgodbi poigrava z bralskimi pričakovanji: o pričevanjih spletnih moderatorjev in vsebini prepovedanih oziroma odstranjenih spletnih objav se govori že dovolj dolgo, da so podrobnosti znane – le malo ljudi pa jih je dejansko videlo. Roman Vse to smo videli nagovarja ravno diskrepanco med tem, kar je ali naj bi bilo splošno znano, ni pa tudi splošno izkušeno oziroma doživeto. Pripovedovalka Kayleigh ima s tem ves čas težave, ko skuša odgovoriti na vsiljivo, kot mantra ponavljajoče se vprašanje sogovornikov, ki se glasi: "Ampak, kaj je najhuje, kar si kdaj videla? Kaj točno si videla?" Kot da bi bila groza ob videnem izmerljiva in bi jo bilo mogoče reducirati na eno samo ključno objavo, na en sam posnetek, o katerem bi se bilo mogoče pogovoriti s prijatelji ali psihiatri, da bi se travmatični učinek ublažil.

Avtorica pravzaprav nikoli ne zaide v pretirano navajanje grozljivih podrobnosti, a tudi ko jih poda, je zaznati distanco, ki jo še dodatno poudarja Kayleighijino sklicevanje na vodstvene smernice za evalvacijo neprimerne vsebine, in to, da je roman zapisan kot odgovor na odvetnikovo prošnjo za sodelovanje v tožbi moderatorjev proti korporaciji. Kayleigh in preostali moderatorji so že davno prevzeli žargon nadrejenih, ki so z robotskimi izrazi izbrisali sleherno sled človečnosti v odnosu do videnega. Posledice jezikovne odmaknjenosti se v pripovedi izražajo kot anomalije nove normalnosti: na primer ko Kayleighijin sodelavec začne verjeti, da je zemlja ploščata ali da se holokavst ni nikoli zgodil. A tudi Kayleigh se izkaže za nezanesljivo pripovedovalko, saj je zaradi konstantnega bombardiranja s šokom, tako se zdi, do neke mere izgubila stik z realnostjo in sočutje.

Ob tem pa se v naslov vpisuje tudi ironija: Hanna Bervoets se ne poigrava le s pričakovanji v odnosu do teme, temveč tudi do same resničnosti, ki jo eksplicitno povzema. Res smo vse to že videli, res smo vse to že slišali ... In kaj zdaj? Roman se na neki način ujame v lastno past, ko želi literarno nagovoriti družbeno pereč problem, vendar ne ponuja ničesar novega, razen prvoosebne perspektive, ki pa jo podajajo tudi novinarski članki, vezani na resnično tožbo kenijskih moderatorjev proti Facebooku. Vse to smo videli, vse to smo slišali, še huje – vse to smo brali. Preboj se kar ne zgodi, kot bi morda terjal obsežnejši pogled na celoto, kot bi tematika sama kričala po zaznavnejši spremembi značajev ali vsaj bolj definirani etični poziciji v odnosu do protagonistke oziroma delovanja korporacij. Pa vendar roman tudi z nezmožnostjo prestavljanja izbrane tematike v fikcijo nagovarja zagato, ki ga presega: vračanje literature v družbeno polje, literarizacija perečih in aktualnih družbenih problematik, celo vprašanje fikcije do resničnosti. Hanna Bervoets se ves čas sprehaja po robu preboja, ves čas se zdi, da ji bo uspelo iz novinarskega poročila izluščiti nekaj več o stanju človeštva, etičnih dilemah, razpetosti med angažmajem in vprašanjem preživetja v času in družbi, kjer je preživeti vse težje. Roman Vse to smo videli se konča tam, kjer se zgodba šele začne.

Za tiste, ki se s tematiko spletnega moderiranja srečujejo prvič, je Hanna Bervoets nemara res odkritje; drugim, ki so o tem že kaj brali, pa ostaja zgolj kratko in ne pretirano poglobljeno povzemanje novinarskih poročil s terena.

Iz oddaje S knjižnega trga.