Najnovejšo je prispeval innsbruški komparativist Raoul Schrott. Ta v knjigi Homers Heimat (Homerjeva domovina) zatrjuje, da je bil Homer kastrirani pisec v službi Asircev. Do tega sklepa je Schrott prišel na podlagi imena Homer; to naj bi bilo različica besede omar, ki v zahodnosemitskih jezikih pomeni pripovedovalec.

Na vprašanje, zakaj je prišlo do zamenjave izrazov omar in Homer, kot so nekaj stoletij po nastanku Iliade in Odiseje poimenovali njunega avtorja, Schrott brez pomisleka poda najbolj 'logični' odgovor. Pač arheologi še niso dovolj prekopali sredozemske obale Male Azije in tako še niso odkrili 'manjkajočega člena', ki bi potrdil Schrottovo teorijo. Preprosto. Da materialni dokazi, ki podkrepijo verodostojnost starejših teorij, obstajajo, Schrotta očitno ne moti.

Južnoturški lokalci se spuntajo ob pomoči Grkov
Tako mu je tudi malo mar za odkritja Heinricha Schliemana, nemškega 'lovca na zaklade', katerega prepričanja, da je odkril epsko Trojo, do zdaj arheološka znanost še ni mogla ovreči. Schrott je tako prepričan, da se je trojanska vojna odvila v zgodovinski pokrajini Kilikiji, ki je ime dobila po mitološkem ustanovitelju Kiliksu, in ki se prvič pojavlja v feničanskih virih. V mestu v tej južnoturški pokrajini naj bi tako prišlo do vojne, katere izvor naj bi bila vstaja tamkajšnjih prebivalcev, pri kateri so sodelovali tudi Grki in o kateri je okoli leta 660 pred našim štetjem pisal Homer.

Avtor Iliade in Odiseje ostaja en sam
V nečem pa po poročanju časopisa Die Presse Schrott ostaja zvest nemški - in tudi slovenski - tradiciji razlage Iliade in Odiseje. Bili naj bi delo ene osebe, medtem ko anglosaška tradicija govori o najmanj dveh avtorjih. (Za zdaj) Schrott tudi ne poskuša zbijati teorije o tem, da smo Iliado v obliki, kot jo poznamo danes, dobili predvsem po zaslugi Aristarha s Samosa, najbolj vplivnega poznavalca homerske poezije in epike helenističnega obdobja Stare Grčije.

Aristarh je opravil izjemno uredniško delo in uredil zgodovinsko najpomembnejšo kritično izdajo homerske poezije. Zelo verjetno je, da je ravno Aristarh - morda pa tudi Zenodot, ki je tako kot Aristarh deloval v sloviti knjižnici v Aleksandriji - odgovoren za razdelitev Iliade in Odiseje v 24 knjig, torej v obliko, ki jo poznamo še danes.

Polona Balantič