Tako je vsaj o nejenljivi priljubljenosti pesnika, romanopisca, filozofa, glasbenika, skladatelja in slikarja, kritika kolonializma in zagovornika sveta, ki bi stal na temeljih večkulturnosti in strpnosti, vsaj razmišljal španski filozof José Ortega y Gasset (1883 – 1955)

Prvi literarni Nobelovec Azije
Leta 1913 je Tagore postal prvi azijski literat, ovenčan z Nobelovo nagrado za književnost, ki jo je, kot je takrat v svoji utemeljitvi zapisala švedska fundacija, dobil "zaradi globoko občutljivih, svežih in lepih verzov, s katerimi je svojo poetično misel v mojstrski veščini umestil tudi v zahodni kanon."

Indija praznuje že od maja
Kot je marca na simpoziju o pomenu njegove misli za današnji svet dejal indijski veleposlanik v Ljubljani, Villur Sundararajan Seshadri, je bil Tagore velik mislec in svetovljan. Maja, ko je minevalo 150 let od umetnikovega rojstva, so v Kalkuti dvorec Džorasanko, kjer se je Tagore - kot potomec znane rodbine politikov, filozofov in umetnikov - rodil 7. maja 1861 in umrl 7. avgusta 1941, prekrili s cvetjem. Premier Singh je ob tem še razkril, da bodo odslej podeljevali nagrado v pesnikovem imenu: žirija bo pod vodstvom premierja vsako leto izbrala "državljana sveta izjemnega javnega ugleda, ki s svojim življenjem ali delom povzema visoke univerzalne ideale, ki jih je Tagore zagovarjal".

Sam svoj prevajalec
Med letoma 1878 in 1880 je Tagore v Veliki Britaniji študiral pravo, hkrati pa se posvečal britanski književnosti. Pesmi je pisal pretežno v bengalskem jeziku ter jih nato sam prevajal v angleščino. V slovenščino je prevedenih kar 30 njegovih knjig; nedavno so pri Cankarjevi založbi v zbirki Moderni klasiki izdali še Izbrane zgodbe.

Na Zahodu njegovo najpomembnejše in najpriljubljenejše delo je pesniška zbirka Gitandžali (1912), katere prevod smo v slovenščini dobili že leta 1924, ko jo je prevedel Alojz Gradnik in jo naslovil Žrtveni spevi. Skoraj 50 let pozneje jo je na novo prevedel Janko Moder pod naslovom Darovanjke.

Duhovni revolucionar
Od leta 1883 dalje je pesnik živel v Indiji. Na prelomu stoletja je v bengalskem Šantiniketanu ustanovil eksperimentalno šolo, s katero je stremel k tkanju vezi med vzhodno in zahodno duhovno in filozofsko tradicijo in ki je kasneje postala državna univerza.

Poleg lirike in romanov je pisal muzikale, eseje in popotne dnevnike. Napisal je kar dve avtobiografiji in zapustil številne skice in slike ter glasbene kompozicije.

Tagore je bil glasen zagovornik indijske neodvisnosti, ki se je izpod britanske vladavine osamosvojila leta 1947 (leta 1919 je denimo vrnil naziv viteza britanskega kraljestva, potem ko so britanske čete v indijskem kraju Džalianvala pobile na tisoče civilistov).