Skoraj 100 let po smrti je Cankar s svojo literaturo in idejami v kritikah, govorih in esejih še vedno aktualen. Njegovi opisi družbene neenakosti, siromaštva, zapostavljanja revnih, fizičnega in psihičnega nasilja močnejših nad šibkejšimi, izkušnje nenačelnosti, trpljenja ljudi z roba družbe in slabega odnosa do otrok, so zelo zgovorni tudi danes.

Cankar v svojih delih tematizira večne človeške dileme in težave, kot so doživljanje osamljenosti in nepotrebnosti, hrepenenje in obup, strast in obžalovanje, krivda in samomučenje, iskanje odnosa do telesnosti in duhovnega sveta, opiše pa tudi doživljanje bolezni, umiranja ter spraševanje o življenju po smrti, povzema poznavalka Cankarjevega opusa Irena Avsenik Nabergoj, avtorica monografije Ljubezen in krivda Ivana Cankarja.

Cankarjev opus presega 30 knjig. V Beli krizantemi (1910) je pojasnil svoje nazore o bistvu in pomenu svoje literature in zapisal: "Dokler sem zvest resnici, sem zvest sebi; dokler delam v njenem imenu, bo moje delo rodovitno, ne bo ovenelo od pomladi do jeseni ...!".

Eden izmed štirih stebrov slovenske moderne
Cankarju kot osrednji osebnosti moderne slovenske književnosti se danes brez temeljitejšega poznavanja časa in razmer, v katerih je živel, ni lahko približati. Na Vrhniki (na Klancu) se je 10. maja 1876 kot osmi otrok rodil v propadajoči obrtniško-proletarski družini trškega krojača. Mladost je preživel na Vrhniki, kjer je tudi obiskoval osnovno šolo, realko pa v Ljubljani. Po maturi se je vpisal na dunajsko tehniko, a je študij kmalu opustil. Vendar Dunaja še celih 11 let ni zapustil. Ob izbruhu prve svetovne vojne je bil nekaj časa interniran na ljubljanskem gradu, nato je moral k vojakom. Zaradi slabega zdravja so ga kmalu odpustili; vrnil se je v Ljubljano, kjer je 11. decembra 1918 zaradi pljučnice umrl.

V besedni umetnosti se je najprej poizkusil kot pesnik (zbirka Erotika), a je kmalu spoznal, da se z Župančičem v pesništvu ne bo mogel kosati. Zato se je že v dunajskem obdobju preusmeril v pripovedništvo in se kot literarne zvrsti najprej oprijel črtice. Izdal je kar 9 zbirk črtic (socialne črtice Za križem, nostalgične Moje življenje, Podobe iz sanj ...). Med obsežnejšimi pripovednimi deli so najbolj znana Na klancu, Martin Kačur ter Hlapec Jernej in njegova pravica.

Ivan Cankar je Slovencem še bolj kot pesnik in pripovednik znan kot dramatik: v komediji Za narodov blagor smeši slovensko buržoazijo, ki s polnimi usti govoričenja o narodu pazi le na lastno zadnjo plat, v Kralju na Betajnovi prikaže propadanje slovenske vasi in rojstvo kapitalizma, farsa Pohujšanje v dolini šentflorjanski pa je satira zoper hlinjeno moralo. V Hlapcih je Cankar ponazoril slovenske politične razmere v prvem desetletju 20. stoletja.

"Otroško skromen", a s polno zavestjo o svojem daru
Cankarjeve osebnosti ni mogoče preprosto označiti. Nanj je močno vplivala revščina domače družine, pozneje ga je pretreslo več dogodkov, verjetno še najbolj materina smrt in grozote prve svetovne vojne. Literaturo je začel pisati že zgodaj in nikoli ni dvomil o svoji nadarjenosti. Kot pravi njegov bratranec Izidor Cankar, je bil zgodaj "samozavesten in piker", z ironijo, ki je imela vzorno logiko, toda obenem je bil "po naravi usmiljen, do samopozabe nesebičen in v dnu svojega srca otroško skromen".

Glas šibkih in izkoriščanih
V kulturnopolitičnem delovanju je bil Cankar kandidat socialdemokratske stranke, zavzemal se je za šibke in na rob potisnjene ljudi, zoper "gnilo družbo, ki izkorišča in izrablja milijone delavnega ljudstva, zato da se bogato redi par stotin ljudi, ki žanjejo, dasi niso sejali". Cankarja in njegova dela so zato, ker je zastavil vso svojo moč za pravice zaničevanih, se zavzemal za pravico do narodovega obstanka, za zedinjeno Slovenijo in s svojimi izvrstnimi literarnimi deli ujel korak s takrat vodilnimi smermi v evropski književnosti, marsikdaj interpretirali ideološko, za svoje potrebe, je prepričana Nabergojeva. V Cankarjevi literaturi ne manjka socialnih in etičnih sporočil, težava pa nastane, še opozarja, če se jih obravnava izolirano, površno, zunaj konteksta njegovega življenja in dela, saj se tako njegova prava podoba izkrivlja.

"Jaz, bratje, pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo"
V letih pred izbruhom prve svetovne vojne je bil Cankar kritičen do politike Avstro-Ogrske in si je javno prizadeval za enakopravno skupnost jugoslovanskih narodov. V črtici Lepa naša domovina (1909) je upodobil vizijo drugačne domovine: "Jaz, bratje, pa vem za domovino in mi vsi jo slutimo. Kar so nam siloma vzeli, za kar so nas ogoljufali in opeharili, bomo dobili povrnjeno in poplačano s stoterimi obrestmi! Naša domovina je boj in prihodnost; ta domovina je vredna najžlahtnejše krvi in najboljšega življenja."

Leta 1913 je vojno razglasil za "jugoslovansko veliko noč". Ugotovil je, da so zmage balkanskih držav potisnile jugoslovanski problem v ospredje evropskega zanimanja in da so Slovenci šele zdaj spoznali, "da nismo samo Slovenci, še manj pa samo Avstrijci, temveč da smo ud velike družine, ki stanuje od Julijskih Alp do Egejskega morja". Obenem pa je odločno zavračal novoilirske ideje o opuščanju slovenskega jezika v korist hrvaščine ali srbskohrvaščine oziroma o postopnem spajanju južnoslovanskih jezikov in kultur; prav nasprotno, po njegovem bi Slovenci morali narediti več za svoj narodni razvoj in obstoj, je njegovo vizijo naroda opisala Avsenik Nabergojeva.

Šolarji ga spoznavajo ob Skodelici kave
Na vprašanje, kako bi veljalo Cankarja predstaviti šolarjem, da se jim ne bi "zameril" že v osnovnošolskih letih, ni enoznačnih odgovorov. Avsenik Nabergojeva predlaga, da bi se najstnikom literatovo življenje in ustvarjalnost predstavilo prek njegovih del, tudi risb in pisem iz obdobja, ko je bil približno njihovih let, saj je začel ustvarjati že pri 15. letu. Morda bi z večjim zanimanjem brali, kako humorno je opisoval svoj prvi šolski dan, kako se je počutil v šoli, v kakšnih odnosih je bil z učitelji in kakšne težave je imel na primer pri fiziki, iz katere je padel na maturi, razmišlja Avsenik Nabergojeva, profesorica za književnost na Univerzi v Novi Gorici in znanstvena sodelavka na ZRC SAZU.

Prireditve, na katerih lahko oznamujete jubilej
V torek, na dan Cankarjevega rojstva, se bodo literatu poklonili ob njegovem spomeniku pred Cankarjevim domom, kjer bo ob kulturnem programu zbrane nagovorila generalna direktorica CD-ja Uršula Cetinski. Zvečer pa v CD vabijo na ogled filma Idealist po romanu Martin Kačur; po filmu bodo pripravili tudi pogovor z glavnima igralcema Mileno Zupančič in Radkom Poličem.

V dvorani SAZU bo mogoče ob 11.00 prisluhniti predavanju akademika Janka Kosa z naslovom Ivan Cankar med Cervantesom in Shakespearom, zvečer na Rožniku pa se obeta proslava, ki jo bodo sooblikovali literati Jasmin B. Frelih, Polona Glavan, Katarina Marinčič, Mojca Kumerdej, Suzana Tratnik, Draga Potočnjak, Vlado Žabot, Ivo Svetina in Saša Vuga.

Na Vrhniki se bo s slavnostno akademijo in odprtjem razstave Lele B. Njatin Narod si bo pisal sodbo sam začel tradicionalni mesec, posvečen spominu na Cankarja.