Knjigi, ki sta izšli pri Celjski Mohorjevi družbi, je Pavček napisal v zrelih letih. Po mnenju esejista, filozofa in teologa Edvarda Kovača se je Pavček (1928-2011), ki je v literarni svet vstopil z Jurijem Murijem, na koncu življenja vrnil k izviru. Skozi obe deli namreč sijejo Pavčkova otroška duša, njegova ljubezen do jezika in svetloba, ki jo je našel tudi v temi.

Pesnitev za punčke Nina je slavospev dekliškosti, nedolžnosti, lepoti in iskrivosti narave. Kovač je na predstavitvi knjig povedal, da je Pavček prek občudovanja lepote in narave doživljal tisto, kar je božje, presežno. Prepričan je bil, da je sanjski svet dekleta resničnejši kot vsakodnevno srečevanje na ulici, in kot pesnik mu je prisluhnil. Ilustracije k pesnitvi Nina je prispevala Daša Simčič.

Predelani mit o Pegazu za lastnega sina
S pesnitvijo Svit, krilati konj, ki jo je ilustriral Danijel Demšar, je po besedah pesnika, kritika in urednika Petra Kolška Pavček ustvaril svoj žanr - mali ep. Zgodba je zanimiva, ker gre za preplet pesnikove osebne izkušnje in mita. V njej se namreč krilati konj Pegaz in Pavčkov pokojni sin Marko podata v svet. Na krilih poezije preletavata morja in celine novim dogodivščinam naproti. Ta pesnitev je Pavčkov poklon otroštvu in mladosti, je menil Kovač in dodal: "Lahko rečemo, da je Pavček odšel ne le kot otroška duša, ampak tudi kot mladenič!"

Pesnik Ciril Zlobec je presodil, da je Pavček v svojih pesmih za otroke, mladino in odrasle kot eden redkih znal ohranjati "dragoceno svetlobo". Celo v knjigi Svit, krilati konj, ki jo je posvetil tragično umrlemu sinu, mu je uspelo dodati žarek svetlobe, je dodal.

Vez z (dolenjsko) grudo
Pavček je za seboj zapustil enega najobsežnejših pesniških opusov na Slovenskem. Njegova poezija je prepletena z vztrajnostjo in z zmožnostjo preseganja resigniranosti, je poudaril Kolšek in izpostavil dve ključni komponenti njegovega pisanja. Prva je njegova navezanost na zemljo, ki konkretno in metaforično pri Pavčku predstavlja tisto, iz česar vse izvira, hkrati pa je zemlja predstavljena kot protiutež nebu.

Kolšek meni, da je druga ključna lastnost Pavčkove pisave njegova navezanost na rodno Dolenjsko, ki jo je skozi svojo poezijo natančno umestil v estetsko-geografski prostor, kot to po njegovem mnenju še nihče prej ni storil. Zlobec se strinja, a dodaja, da je Pavček kljub navezanosti na Dolenjsko globoko duhovno pokrajino odkril tudi v Primorski.