Kratko zgodbo sta med pregledovanjem časopisnega arhiva odkrila Takumi Išikava z univerze Rikjo in direktor muzeja književnosti v Fukuoki Kiroši Sakaguči. Verodostojnost dela je že potrdila tudi fundacija Kavabata.

Kratka zgodba pripoveduje o podjetniku, ki mlado dekle, ki se je ponesrečilo ob obisku grobnice, pokoplje s svojim sinom, na nagrobni kamen pa zapiše epitaf: "Lep mlad fant in lepo mlado dekle spita skupaj." Glavni temi zgodbe, ki je bila objavljena pri avtorjevih 27 letih, sta osamljenost in empatija. "V zgodbi je precej podobnosti z drugo Kawabatovo zgodbo, ki je bila leta 1954 objavljena pod naslovom Utsukushiki Haka (Lep grob)," opaža Išikava.

Skozi njegovo pisanje veje osamljenost
Yasunari Kawabata je pri štirih letih izgubil starše in odtlej živel s svojimi starimi starši. Svojo sestro, ki je živela pri teti, je po tem videl le še enkrat. Do njegovega petnajstega leta sta umrla še babica in dedek, zato je nekaj časa živel pri materinih sorodnikih, pri sedemnajstih pa se je preselil v internat. Sam sebe je pozneje opisal kot "otroka brez doma in družine". Kawabata ni bil samo pisatelj, delal je tudi kot poročevalec za enega vodilnih japonskih časnikov.

V vročici druge svetovne vojne ni maral sodelovati, prav tako ni kazal pretiranega zanimanja za povojne politične reforme. Kot glavni vpliv na svoja dela Kawabata navaja smrt staršev, ki ga je prizadela v otroštvu, in drugo svetovno vojno. Zatrjeval je, da na Japonskem po vojni lahko piše samo žalostinke. Vendar pa številni kritiki opazijo le majhne razlike med njegovim predvojnim in povojnim pisanjem.

Prvi japonski nobelovec
V govoru ob prejemu Nobelove nagrade - leta 1968 je postal prvi Japonec, ki so ga počastili s tem priznanjem - je Kawabata obsodil samomor, verjetno z mislijo na številne pisateljske kolege, ki so si sami vzeli življenje. Vseeno je tudi njega doletela ista usoda, ko si je leta 1972 vzel življenje (čeprav je bila večina njegovih bližnjih prepričana, da je šlo za nesrečo s plinom). Glede razlogov za samomor se je pojavilo mnogo teorij, med drugim slabo zdravje (izvedel je, da ima Parkinsonovo bolezen), morda skrivna ljubezenska zveza ali pretres, ki ga je povzročil samomor njegovega prijatelja Jukja Mišime.

V slovenščino so poleg Snežne dežele prevedeni še romani Tisoč žerjavov, Glas gore in Jezero ter članek Lepota Japonske in jaz.