V teh dneh mineva 70 let od kapitulacije Italije, ki je pomenila tudi začetek vrnitve preživelih slovenskih internirancev iz italijanskih koncentracijskih taborišč v domovino. Med njimi so bili tudi otroci. Kot je povedal Boris M. Gombač, ima skoraj vsaka družina v Sloveniji nekoga, ki je bil tam zaprt. Za nekatere regije v Sloveniji velja, da so šle ofenzive vojske čez ta območja in pri tem zajele tako ženske kot otroke ter požgale celotne vasi.
Risbe in spise, ki so jih ti otroci napisali in narisali po vrnitvi domov, se po obliki in pisavi prav nič ne razlikujejo od otrok v sedanjem času. Zgodovinarja Metka Gombač in Boris M. Gombač sta jih skupaj s pogovori z interniranimi otroki vključila v knjigo Trpljenje otrok v vojni.
Ko so ob tebi vojaki s puškami in si tega ne znaš razložiti
"To je bil en sam strah. Niti priklicati ne morem občutka, ki ga lahko čuti otrok, ko so ob tebi vojaki s puškami, poln si strahu in ne znaš si razložiti, zakaj tako je," je povedala Vera Cimprič Pirc, ena izmed šestih nekdanjih internirancev, ki so svoje spomine na životarjenje v italijanskih taboriščih opisali v knjigi. Takrat so jo kot 9-letno deklico skupaj z družino internirali najprej v taborišče v Treviso in nato še v Gonars. Kot se spominja, je bilo življenje v taboriščih polno pomanjkanja, zelo lepe spomine pa ima na partizansko šolo v Dragi, ki jo je obiskovala po vrnitvi v Slovenijo. Tam je napisala tudi spis o svoji izkušnji v taborišču. "Učiteljica je bila z nami zelo prijazna. Videla je, da smo preplašeni, da smo zelo zaprti, da si nič ne upamo, ona pa se nam je približala z vprašanji o stvareh, ki so otroku blizu."
Resničnost skozi otroške oči
Prav spisi in risbe interniranih otrok, ki opisujejo življenje v taboriščih in jih je v Arhivu Slovenije našla Metka Gombač, so bili najprej povod za razstavo in nato še za knjigo. Kot pravi, je knjiga "pomembna zato, ker gledamo na dogodke vojne in to, kar se je dogajalo otrokom, skozi otroške oči, otroci sami pripovedujejo zgodbo v preprostih stavkih in izredno realno". Po mnogih intervjujih so ji v spominu najbolj ostala pripovedovanja nekdanjih internirancev o tem, da družba nikoli ni priznala njihovega trpljenja, da njihova izkušnja nikoli ni dobila širšega odmeva.
Učiteljice so nadomeščale izgubljene družine
Knjiga med drugim oriše tudi začetek in potek 2. svetovne vojne, razmere v italijanskih koncentracijskih taboriščih, pa tudi partizansko šolstvo. Kot je povedal Boris M. Gombač v studiu Odmevov, so se otroci, ki so bili izpuščeni 9. septembra, vrnili v požgane vasi, organizacije na osvobojenem ozemlju pa so jih na srečo povabile v šolstvo, ki je delovalo v teh krajih. Učiteljice so marsikomu pomenile drugo mamo in so z veliko srčnostjo nadomeščale izgubljene družine, kar so v spisih izrazili tudi otroci. V pogovorih z nekaj danes še živečimi so ti povedali, da jih je izkušnja travmatizirala in pogosto pustila občutek, da nikdar niso bili del družbe.
Kot je še dodal Gombač, pa ga veseli, da se vedno več mlajših italijanskih zgodovinarjev odloča za odkrivanje te skrite plati njihove zgodovine. Se pa mora stroka pogosto boriti z mediji: "Ko Bruno Vespa v svoji oddaji 3 do 5 milijonom gledalcev govori o fojbah in eksodusu, je pot stroke, da pove svojo resnico, toliko težja."
Petra Prešeren, TV Slovenija