Vzporednost je še ena: Iztok Osojnik nagovarja v ženski obliki, s pisavo poženščenega subjekta.

Ena taka lepa poved, ki ponazarja to ugotovitev, je poved iz poglavja z naslovom Bard College: "V stavkih, ki sledijo, se zibam kot štoflc na rečni gladini, ker sem se včeraj po vrnitvi domov napila kot žival." Ob vsem tem se velja vprašati, kaj hoče ženska, še posebej, ker je spremno besedo podpisala Bralka. Da je Newyorška trilogija res trilogija, je sicer precej težko ugotoviti, razen če se predpostavi, da se naracija dogaja tudi kot zgodba oziroma zlata nit, ki povezuje dogajanje nekje zunaj, nekje rezidenčno, nekje onkraj Atlantide ali pa pravzaprav blizu mitološke celine.

Ker Osojnikovo tokratno pisavo sestavljajo tudi besedila v pesniški obliki, je smiselna navezava na pesniško zbirko Marka Elsnerja Grošlja Pobral sem van Goghovo uho, v kateri pesnik vsaj vzorčno primerljivo obravnava dogodek, ki je najbrž pomenljiv za zgodovino evropske slikarske tradicije. No, Osojnik gre v tem smislu krepkeje čez rob, saj v svoje trilogiranje pravzaprav vpleta celotno Zemljo, a verjetno brez neba. Poženščeni subjekt se spopada tudi s slogovnimi prijemi, ki drsijo proč od literarnokomparativističnih oznak in se bližajo psihiatričnemu žargonu.

Primer tega je lahko opomba v poglavju z naslovom Moč ženske. V njej je izpostavljen paranoično nadrealistični roman Golo kosilo, katerega pisatelj se je tudi kot obseden ukvarjal z možnostjo, da je zasledovano lastno, sproti nastajajoče besedilo.

Sorodna novica Iztok Osojnik: ZSMS je bila avantgarda partije, študentsko gibanje pa avantgarda ZSMS-ja

Česa vsega ne zajame eklekticizem! V tej maniri je sestavljena ali, bolje označeno, skrpana knjižna naslovnica, ki jo je oblikovala Dragana Nikolić, in kaže na zrcalno poglobljeno večplastnost. Kar se uvrstitve te trilogije tiče, je absolutno najustreznejša sledeča: meta-under-blodnjava fikcija. Ta oznaka sicer ne pove dovolj, pa je treba potencialno knjižno globalistično usmerjeno uspešnico prebirati znova in tako rekoč neprenehoma. Tudi presežkovna sintagma, da je pa tokrat ustvarjalec presegel samega sebe, ni zadostna, ko pa je vodilna subjektka že sama po sebi presežena. A o vrhunskosti bo tekla beseda kdaj drugič ali, nemara, tretjič. Nekaj pa je povsem zanesljivo: Iztok Osojnik kjer koli nadaljuje ideal renesančnega ustvarjalca, zaocvirkanega s protireformacijsko zabelo. Eklekticizem seveda ni poceni, saj meji na ekskluzivizem ali mu celo oporeka. Za prepobožnjakarsko bralstvo pa ostaja le postan okus po nečem, kar je že v osnovi pognojeno z odmikom. Ni kaj: lahko se pričakuje le še Newyorško trilogijo v simplificirani obliki.

Iz oddaje S knjižnega trga.