"Murakami je zagotovo najbolj poznan po svojih romanih, a branje njegovih kratkih zgodb ponuja svojevrsten užitek," je po nakupu knjige Moški brez žensk (Onna no Inai Otokotači) dejal Joiči Šindo, ki je dolgo čakal, da bo lahko prebral zbirko petih (v različnih revijah) že objavljenih zgodb ter eno novo. (Naslov je sposojen od ene od zgodnjih Hemingwayevih zbirk).

Minizabava za bralce
"Le redko se zgodi, da se toliko ljudi zbere zaradi enega pisatelja," je dejal Juka Sugimoto. "Prav veselil sem se tega. Malo je podobno nekakšnemu festivalu," je dodal.

Založba Bungei Shunju je prvo naklado že povečala z 200.000 na 300.000 izvodov, saj so prejeli precej več prednaročil, kot so jih pričakovali, poročajo lokalni mediji.

Taki prostaki pa že nismo!
Med zbranimi zgodbami je tudi novela na 24 straneh, v kateri se je pisatelju zapisal odstavek, s katerim je ob prvi objavi (v reviji Bungeishunju) užalil majhno japonsko mestece Nakatonbecu. Zapisal je namreč, da prebivalci iz svojih avtomobilov pogosto mečejo cigaretne ogorke. Murakami se je za zapisano pozneje opravičil in v knjižni zdaj kraju spremenil ime v izmišljeni Kamijunitaki.

Murakamijeva dela so bila prevedena v okoli 40 jezikov, pogosto pa se omenja tudi kot kandidat za Nobelovo nagrado za književnost. Nedvomno gre za najbolj znanega živečega japonskega pisatelja v svetovnem merilu, na domačih tleh pa je tako priljubljen, da ob izidu njegovih novih del govorijo o nastopu "murakamimanije".

V slovenščini lahko med drugim prebiramo več njegovih del: O čem govorim, ko govorim o teku, Norveški gozd, Kafka na obali, Ljubi moj Sputnik, nazadnje pa še znanstvenofantastični roman v treh delih 1Q84. Njegov zadnji roman, v prostem prevodu Brezbarvni Cukuru Tazaki, pa naj bi v slovenskem prevodu dobili jeseni leta 2015. Mi smo ga sicer že prebrali.