v roke ni padla zato, ker bi jo kdo izdal. Morda so okupatorji na njeno skrivališče naleteli povsem po naključju.

Raziskava, ki jo je v teh dneh objavil muzej Hiša Ane Frank v Amsterdamu, ponuja presenetljiv zaključek: mladega judovskega dekleta morda nacisti leta 1944 niso našli, ker bi vedeli, kje jo morajo iskati, temveč zgolj po naključju, med preiskavo kriminalnega dogajanja v hiši v Amsterdamu, v kateri se je skrivala.

Prizidek zgradbe, v kateri se je Ana Frank skrivala skupaj s svojo družino in še štirimi drugimi Judi, so Nemci morda odkrili med preiskavo prevar s kuponi za hrano.

Skrivnostni telefonski klic
Doslej je veljalo, da so Nemci Jude, ki so se skrivali v zgradbi v Amsterdamu, našli po prejetem anonimnem telefonskem klicu. Anonimnež naj bi jih izdal nemški obveščevalni službi. Nova študija predpostavko, da so nizozemske nacistične oblasti vedele za skrivališče, postavlja pod vprašaj.

Anin namig
Na to nakazuje tudi Anin dnevnik, v katerem je zapisala, da so 4. avgusta 1944, ko so jih našli, prijeli dva človeka, ki sta sodelovala v nezakonitem razdeljevanju kuponov za hrano. Ti dve osebi pa naj bi živeli v isti zgradbi.

Ob tem obstajajo tudi drugi znaki, ki bi lahko potrdili novo tezo. Tedaj so namreč v večini primerov Jude izdajali s stacionarnih telefonov, ki od leta 1944 zaradi prekinjenih telefonskih linij niso delovali. Poleg tega telefonske številke nemške obveščevalne službe ni bilo v telefonskem imeniku.

Najbrž nikoli ne bomo vedeli zagotovo
"To pomeni, da je zelo mogoče, da je klic, če je do njega prišlo, prispel iz ene od drugih vladnih agencij," so zapisali raziskovalci. Poudarili pa so še, da ni mogoče popolnoma izključiti možnosti izdaje, prav tako pa ni dokazana povezava med goljufijami s kuponi in odkritjem.

Ano Frank so najprej poslali v nemško koncentracijsko taborišče Auschwitz, nato pa so jo skupaj s sestro Margot premestili v taborišče Bergen-Belsen, kjer je februarja 1945 umrla zaradi tifusa. Svet danes zanjo ve po zaslugi dnevnika, ki ga je pisala od junija 1942 do avgusta 1944, ko se je z družino skrivala v Amsterdamu.

Njena želja se je uresničila
Družinska prijateljica Miep Gies je Anin dnevnik shranila in ga po vojni dala njenemu očetu Ottu, ki je edini v družini preživel in se po vojni vrnil v Amsterdam. Ana si je želela, da bi bili njeni zapisi nekoč objavljeni, zato jih je Otto po njeni smrti uredil in leta 1947 je bila na policah že prva izdaja. Prodan je bil v več kot 30 milijonih izvodov in preveden v 67 jezikov, tudi slovenščino.