Vse to so iztočnice za razmišljanje, ki jih ponujajo Samo Rugelj, Josip Jurčič, Aleš Učakar, Slavko Grum in Josef Škvorecký.

"Dobrodošel v puščavski Ameriki. Danes je pred nama cesta. Veliko ceste."

Lani je izšel nov roman slovenskega pisatelja, knjižnega založnika, urednika ter avtorja knjig s področja filma in založništva Sama Ruglja z naslovom Samo močni preživijo. Samo Rugelj se je s svojim prejšnjim romanom Resnica ima tvoje oči uvrstil med nominirance za nagrado kresnik. Zgodbo novega romana začne srednjeletni Sebastjan, ki svojega sina Žana, ki je pravkar dopolnil osemnajst let, obdari z enotedenskim potepanjem po zahodnem delu Združenih držav Amerike. Ker Žan že dolgo živi pri mami, si je oče zamislil, da bi ob sinovi polnoletnosti skupaj okusila prvinsko odmaknjenost ameriških narodnih parkov, se udeležila rockovskega koncerta Brucea Springsteena, ob tem pa obiskala še nekaj ključnih zgodovinskih lokacij. Pot ju tako vodi od puščavskega območja, kjer so si med drugo svetovno vojno prizadevali izdelati prvo atomsko bombo, pa do vesoljskega nadzornega centra v Houstonu, iz katerega so na Luno poslali prvega človeka. Sprva brezskrbno potovanje, na katerem so pred njima samo ravna in samotna cesta ter njuni pogovori, se počasi začne spreminjati v razkrivanje očetovih skrivnosti. Od tu ni daleč do trenutka, ko je Žan postavljen pred preizkušnjo, ki od njega zahteva vse, kar zmore. Odlomek v Literarnem nokturnu je z začetka drugega dela romana z naslovom Na cesti, ki ga uvede citat Lewisa Carrolla: "Če ne veš, kam greš, zaleže vsaka cesta." Interpretira Branko Jordan.

"Toliko let je že, kar se je ta človeška ljuljka zasejala, ti rokovnjači. Ali nihče ne ve, koliko jih je. Pa kje so rokovnjači, kje jih je mogoče prijeti?"

Josip Jurčič je bil eden izmed prvih slovenskih pripovednikov, pa tudi pomembna slovenska kulturna in politična osebnost v drugi polovici devetnajstega stoletja, urednik časopisa Slovenski narod ter soustanovitelj Ljubljanskega zvona. Z literarnega vidika velja za enega izmed naših prvih realističnih pisateljev, je avtor našega prvega romana, Deseti brat, in prve tragedije, Tugomer, v slovensko pripovedništvo pa je uvedel še druge nove literarne oblike: črtice, povesti, pripovedke. Mineva 180 let od njegovega rojstva, v okviru literarnega programa pa so bili v četrtkovem Literarnem večeru na Prvem na sporedu odlomki iz Govekarjeve dramatizacije zgodovinskega romana Rokovnjači, ki ga je Jurčič zasnoval in napisal prvih enajst poglavij, nato pa ga je zaradi pisateljeve smrti dokončal Janko Kersnik. Izšli so v Ljubljanskem zvonu leta 1881.

"… Ampak bo kaka zvezda / namesto mene izginila in pomirila morje?"

Jacques Dupin je bil francoski pesnik in likovni kritik. Rodil se je leta 1927 v Privasu v južni Franciji, družina pa se je leta 1950 preselila v Pariz, kjer je Dupin pod okriljem slovitega pesnika Renéja Chara izdal svojo prvo pesniško zbirko z naslovom Pepelnik potovanja. Leta 1966 je skupaj z nekaterimi pesniki, med drugim Andréjem du Bouchetom, Yvesom Bonnefoyem in Paulom Celanom ustanovil vplivno literarno revijo L'Éphémère. Dupin je bil velik ljubitelj likovne umetnosti; prijateljeval je s številnimi slikarji in kiparji, o katerih je tudi veliko pisal, denimo o Albertu Giacomettiju, Joanu Miróju in Antoniju Tàpiesu. Premišljevanje o likovni umetnosti je oplajalo tudi njegovo poezijo; vznikanje in brisanje pisave, tema in svetloba, telo in prostor so samo nekateri izmed Dupinovih pogostejših motivov. Čeprav ga niso veliko prevajali (v angleškem jeziku so izšli samo izbori pesmi), velja za enega najpomembnejših francoskih pesnikov 20. stoletja. Umrl je v Parizu leta 2012. Izbor njegove poezije je za Literarni nokturno pripravila prevajalka Zarja Vršič, pesmi pa interpretira Branko Jordan.

"In jaz sem bil v kaši. »Kaj boš naredil, prfoksič?« je ponovila Lisička. »To bi tudi sam rad vedel.«"

Josef Škvorecký, eden iz trojice najbolj znanih, poleg Milana Kundere in Bohumila Hrabala, vodilnih čeških pisateljev druge polovice 20. stoletja, ima zanimivo usodo pri prevodih svojih del v slovenščino. Njegove knjige so prevajali različni prevajalci: Levinjo iz nemščine Stanko Jarc, Vrnitev poročnika Borovnice in Strahopetce Nives Vidrih, Prima sezono Zdenka in Frane Jerman ter Inženirja človeških duš Jernej Juren. V slovenščini še vedno ne moremo brati njegovega romana Mirakel, napol fiktivne bilance dvajsetletne komunistične zgodovine Češkoslovaške, satire na radikalizme vseh vrst in nazadnje tudi zabavne mešanice raznovrstnih anekdot in zgodbic, bo pa roman kmalu izšel v knjižni obliki v prevodu Nives Vidrih; v Literarnem portretu prevajalka predstavlja avtorja prav prek odlomkov tega romana, v središču katerih je učitelj Danny Smiřicki, štiriintridesetletni samec, popularen pisatelj kriminalk in profesor na srednji šoli za socialne vede – postavljen je pred skoraj nemogočo zahtevo predpostavljenih, naj pripravi od 60 do 70 maturitetnih vprašanj o socialni vedi, tj. vedi, o kateri ne ve nič, od ministrstva ima samo dvajset vrstic o tem, kaj naj bi bila njena vsebina. Interpretira Matej Puc.

"že več kot leto čakam marec / marca ni / dnevi hodijo in tedni / letijo leta / marec pa nikoli ne pride na vrsto"

Aleš Učakar je pesnik, pisatelj, prevajalec ter dolgoletni književni urednik in lektor. Kot avtor se podpisuje pod dve knjigi: leta 1996 izdano zbirko kratke proze Veliki Mhrann in pesniško knjigo Mesta tihe sreče, ki je izšla tri leta pozneje, leta 1999. V zadnjem času je objavljal zlasti poezijo v periodiki, med drugim na portalu Vrabec Anarhist. Za njegove novejše pesmi, nekaj jih bo na sporedu v Literarnem nokturnu v interpretaciji Mateja Puca, je značilno, da se v njih prepleta osebno z družbenim, a hkrati se v pesmih vedno izrazi tudi človeška toplina.

"- Ali vas je strah? - Strah? Haha? Pred kom neki? - Ne vem, ne vem, toda prav tako mi je, ko da se nečesa bojite."

'Ujeti ali svobodni,' bo osrednja tema letošnjega maturitetnega eseja, o njej pa bodo dijaki razmišljali ob štirih dramskih besedilih. Posvečeni so jim marčevski literarni večeri na programu Ars, najprej je na vrsti drama Slavka Gruma Dogodek v mestu Gogi. V njej je v svojo mladostno travmo ujeta mlada Hana in kar nekaj moči potrebuje za osvoboditev. Slavko Grum se je med študijem medicine na Dunaju seznanil z novim področjem psihiatrije, psihoanalizo, in prva spoznanja o pomenu nezavednega so precej vplivala na Grumovo literarno delo tako v prozi kot v dramatiki. Oddajo je leta 1999, ko smo v literarnih večerih začeli spremljati maturitetne eseje, pripravila profesorica slovenščine na kamniški gimnaziji Iva Ciglar, v njej pa nastopajo igralci Violeta Tomič, Mojca Ribič, Božo Vovk, Milan Štefe, Damjana Černe in Ivan Rupnik. V marcu bodo sicer na sporedu še maturitetne oddaje o Sartrovi igri Za zaprtimi vrati, o Velikem briljantnem valčku Draga Jančarja in o Našem skladišču Tjaše Mislej.