V knjigi, ki jo je v izložbi pisal do 15.00, po začetku protestov pa projekt nadaljeval ob robu in med demonstranti na Trgu republike do 19. ure, piše o edinstvenem dnevu. Besedilo je obenem analiza, ugovor, kritika in vizija, ki nastaja brez kakršnih koli knjig, pripomočkov, zapisov ali dostopa do medmrežja.

Projekt, ki je poimenovan Na kraju zapisano, po Štegrovih besedah eksperimentira z maksimalno stopnjo neudobnega, nelagodnega, ranljivega ustvarjalnega položaja (avtor je izpostavljen neposrednim dražljajem okolice, nima možnosti za distance do napisanega, nima preverljivih virov …). "To počne preko teksta o robni točki neke finitne časovne krivulje, uzrte iz perspektive konkretnega kraja. Konec je 21. 12. 2012, kraj je Trgu republike v Ljubljani."
Projekt ne sovpada le s protesti, ampak tudi dnevom, ko v zraku visi pričakovanje konca sveta, zato se bo besedilo dotikalo tudi tega edinstvenega 'poslednjega' dne. Do jutri bo že postavljeno in natisnjeno, prebirati ga bo mogoče tako v formi klasične kot elektronske knjige. Sprva je Šteger nameraval pisati toliko časa, kolikor je odprta veleblagovnica, ker pa so za isti dan napovedane demonstracije, do dogajanja ni mogel ostati indiferenten. "To bo čas za pogled nazaj, za ostro analizo sedanjosti in za morebiten oris scenarijev prihodnosti," razmišlja avtor.
O celotnem projektu, ki ga je mogoče ves čas spremljati v prenosu na spletu, se bodo pogovarjali v soboto ob 11.00, ko se bodo v prostorih kluba Maxi pogovarjali tudi o različnih koncih sveta in pisanju literature v vrtincu družbenih vstaj. V pogovoru, ki ga bo vodila publicistka in odgovorna urednica Air Beletrina Manca Renko, bodo poleg Aleša Štegra sodelovali pisateljica, umetnostna kritičarka Mojca Kumerdej, zgodovinar in literarni teoretik Igor Grdina ter publicistka in urednica za leposlovje pri Mladinski knjigi Nela Malečkar.

Akt intenzivne izmenjave z okoljem
Šteger je prepričan, da je knjigo v enem samem dnevu mogoče napisati, če ta pripoveduje o tistem dnevu in prek tega o tistem zgodovinskem trenutku in tistem kraju, v katerem je napisana. "Nujno mora iti za neke vrste izmenjavo, vzajemno osmoso s krajem in časom, ko je knjiga pisana. Avtor je obenem pišoči in drugi, mimoidoči, tisti opazovani in tisti, ki so zgolj priklicani v misli. Tak pisateljski akt je akt intenzivne izmenjave z okoljem. Avtor je običajno že preko samega procesa produkcije knjige (sama produkcija leposlovne knjige potem, ko je že napisana, traja praviloma en do dva meseca) postavljen v položaj eremita v slonokoščenem stolpu, sedaj pa postane neizogibno aktiven deležnik družbe, opazujoči državljan, pisava pa nujno angažirana. Angažirana v smislu, da ji je mar za kraj, prostor in izmenjave tistega specifičnega dne." S tem pa, kot je zapisal avtor ob projektu, pisanje ni razvrednoteno, ampak gre za poskus čim bolj ujeti hipnost, Zeitgeist, sporočilnost našega časa.