Hamsun je občudoval Adolfa Hitlerja in Vidikuna Quislinga, sovražil je angleščino, demokracijo in pacifiste.
Hamsuna, ki se je rodil 4. avgusta 1859, so zaradi njegovega vztrajanja, da se mora literatura prvenstveno ukvarjati z notranjim svetom ljudi, torej z dušo in intelektom, imenovali tudi oče moderne literature, vendar pa ga zaradi njegovega odkritega germanofilstva (tako v prvi kot tudi v drugi svetovni vojni je podpiral Nemčijo) celo na Norveškem omenjajo nekoliko zadržano. Star že več kot osemdeset let je tako Hamsun med drugim v znak občudovanja tretjega rajha svojo Nobelovo nagrado kot darilo poslal Josephu Goebbelsu, že skoraj gluh pa se je tudi osebno srečal z Adolfom Hitlerjem; znano je, da se je na tem srečanju Hamsun predvsem pritoževal nad roparskimi pohodi nacistov po Norveški.
Vidikuna Quislinga so po vojni Norvežani obrnili hrbet in 92-leten je umrl v revščini in nemilosti. Tako njegovi sonarodnjaki niti niso hoteli počastiti 100. obletnice njegovega rojstva. Kar nekaj let je moralo miniti, preden so Knuta Hamsuna spet začeli presojati predvsem po njegovem književnem delu in ga zato tudi občudovati.Začetek slovesnih dogodkov s kraljico Sonjo
Začetek spominskih dogodkov ob 150-letnici Hamsunovega rojstva je zaznamovalo odprtje razstave v norveški Nacionalni knjižnici, kateremu je prisostvovala tudi norveška kraljica Sonja, prvič v zgodovini pa je centralna banka tudi izdala kovanec s Hamsunovo podobo. Praznovanju so se pridružili tudi gledališčniki, ki so v več javnih mestih v Oslu uprizorili odlomke iz Hamsunovega prvenca, ki obenem velja tudi za njegovo najbolj poznano delo.
Hamsun, ki je hodil pred Kafko
Roman Lakota je modernistično in polavtobiografsko delo, v katerem najdemo sledi Hamsuna, mladega Norvežana, ki se je zaradi revščine podal v 'obljubljeno deželo onkraj velike luže'. V ZDA, v katerih se je znašel v osemdesetih letih 19. stoletja, je Hamsun srečo poskusil najti v več poklicih, a se je, razočaran nad tehnicistično družbo, vrnil v Evropo. O stiski, ki je Hamsuna gnala v ZDA, veliko pove roman, katerega glavni lik, mladi in egocentrični pisatelj, se zaradi lakote in revščine znajde na robu norosti. Zaradi pionirske uporabe notranjega monologa in bizarne logike roman označujejo tudi kot roman, ki je napovedal nastop Franza Kafke.
Tudi po vrnitvi na Norveško se Hamsun ni hitro ustalil. Tema večnega romanja in občutja odtujenosti od prav vsake skupnosti, je ena od ključnih tem Hamsunove pripovedi. Zanimiva je tudi Hamsunova navezanost na zemljo. Hamsun, ki je skupaj z dru go ženo, obetavno igralko Marie Andersen, kupil kmetijo, da bi se preživljal predvsem z obdelovanjem zemlje, je vrhunec svojega pripovedništva dosegel z epskim delom Blagoslov zemlje, ki mu je tudi zagotovil Nobelovo nagrado, ki jo je prejel leta 1920.
Vrhunski ep o zemlji
Angleški prevajalec W. W. Worster je o romanu med drugim zapisal: "To je zgodba o človeku v divjini, o genezi in postopnem razvoju kmetije, enote človečnosti, ki se dogaja v samotnih predelih, kakršne še vedno najdemo na norveškem višavju. To je ep o zemlji, zgodovina mikrokozmosa. /.../" Gre za zgodbo o pravem odnosu do narave, ki ga je moderni človek izgubil. Ravno to prvinskost, ta intimni odnos posameznika do zemlje, iz katere je izrasel, je Hamsun pogrešal. V njem je videl glavni vzrok za propadanje človeštva, v Nemcih pa je videl ljudi, ki so nekaj tega odnosa vendar ohranili. In to ga je tudi privedlo na pota, zaradi katerega je vsako občudovanje Knuta Hamsuna danes izrečeno s kančkom slabe vesti.
Polona Balantič
Hamsun je občudoval Adolfa Hitlerja in Vidikuna Quislinga, sovražil je angleščino, demokracijo in pacifiste.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje