Ann Frank je v dnevniku opisovala svoje odraščanje med holokavstom, pri čemer ni izpustila niti najstniških tegob in težav prve zaljubljenosti, a vse to je opisovala z vidika nedolžne deklice, ki fantov ali spolnosti sploh ne pozna. Prav Anin odnos s Petrom van Pelsom, ki se je s Frankovimi skupaj skrival pred nacisti in bi ga lahko imenovali za Anino prvo ljubezen, je vzela Sharon Dogar v precep ter ga postavila v središče svojega izmišljenega literarnega dela.

Zakaj si izmišljevati življenje resničnih ljudi?
Dejstvo, ki ni všeč soustanoviteljici in direktorici Fonda Ane Frank Gillian Walnes. Pravi namreč, da že prvi pregled romana priča o tem, da ni 'pošteno' do resnične osebe: "Res ne razumem, zakaj si moramo izmišljevati zgodbo Ane Frank, če pa privlači mlade bralce tudi tako. Zdi se, kot da gre za izkoriščanje. Če je ta ženska tako dobra pisateljica, zakaj si ne izmisli lastnih junakov?"

Dogarjeva obtožbe zavrača, rekoč, da so tudi njo samo obhajale enake skrbi. "Težava je v tem, da pisatelji ne izbirajo vedno svojih tem. Ideja te knjige me je preganjala petnajst let. Zelo sem se trudila, da je ne bi napisala, predvsem zato, ker sem imela enake pomisleke; nisem mogla biti pravična, nisem bila prepričana, ali je to legitimno, nisem verjela, da imam dovolj talenta za opisovanje grozot holokavsta. Ampak včasih zgodbe pridejo do tebe in ne moreš se jim upreti."

Ana je bila sramežljiva deklica
V svojem pisanju je britanska pisateljica, kot pravi, poskušala ujeti predvsem Anin ton. Med pisanjem je neprestano razmišljala o tem, kako bi to opisala Ana, kako bi to občutila Ana, kaj bi razmišljala v določenem trenutku. Prav zato je prepričana, da je dogodke in značaje v svojem romanu zapisala in opisala točno tako, kot bi bili, pri čemer naj bi ji bil v pomoč tudi edini Anin še živ sorodnik Buddy Elias. Potem ko si je z njim dopisovala, so mu poslali tudi osnutek romana, a ga ni sprejel pozitivno.

Glede na podobo, ki si jo je Buddy ustvaril po pripovedovanjih Aninega očeta, dekle v knjigi ni tako, kot je bila Ana; bilo naj bi zelo sramežljivo, kar pa v romanu ni. Predvsem pa po njegovem mnenju ni prav, da je Ana Frank podlaga za neko izmišljeno dekle in zgodbo.

Iz fantovega zornega kota
Roman, zapisan v obliki Petrovega dnevnika, se začne z zadnjimi Petrovimi dnevi, nadaljuje pa se z razmišljanji o smrti, predvsem pa razmišljanji o času, ko se je še skrival s Frankovimi v trisobnem stanovanju v južnem delu Amsterdama, njihovem razkritju in času v koncentracijskem taborišču. Te del romana skrbi Walnesovo; gre za Petrovo najstniško seksualno prebujanje, kar po njenem mnenju, bolj kot čas druge svetovne vojne, odraža življenja sodobnih najstnikov.

V svojo obrambo Dogerjeva pravi, da ne glede na to, da so življenje mladostnikov v drugi svetovni vojni krojile drugače moralne in etične vrednote kot danes, obstajajo prvinska in univerzalna čustva, ki so bolj kot sociološka biološka. "Adolescenca je obstajala, še preden so iznašli najstništvo. Najstniški hormoni so bili vedno v konfliktu s socialnimi pravili. Prav zato nekatere Anine misli ostajajo tako močne in pomensko polne, kot so bile tudi pred 60. leti," pravi pisateljica in dodaja, da se med junakoma zgodi le en resnično intimen dotik, ki pa je bil dovolj, da sta se ustavila.