Kaj pa je privabilo nasmeh na obraze ljudi v drugih zgodovinskih obdobjih? To v novi knjigi Stop Me If You've Heard This: A History and Philosophy of Jokes (Ustavi me, če si jo že slišal: Zgodovina in filozofija šal) raziskuje ameriški avtor Jim Holt, ki je na enem mestu zbral šale, ki so si jih izmišljali od starega veka do danes.

Najstarejši znani vic zapisali Sumerci
Pravzaprav se ne ve, kdo oziroma kdaj so izrekli prvo šalo, gotovo pa je bilo govorjenje zabavnih vicev razširjena dejavnost že v antičnih Atenah, kjer so se po Holtovih navedbah zbrali šaljivci v Herkulovem templju in si pripovedovali šale. Strokovnjaki na Univerzi v Wolverhamptonu v Veliki Britaniji so pred nedavnim najstarejšo dokumentirano šalo "locirali" v Sumeriji, in sicer okoli leta 1900 pred našim štetjem, nanaša pa se na straniščni humor.

Od zelene solate do bolj resnih šal
Holt se je pri pisanju knjige med drugim spraševal, zakaj določene besede oziroma niz besed pri človeku sproži naval smeha. Opaža, da se je pripovedovanje šal širilo z razvojem mestnega življenja, kar povezuje z naraščanjem trgovskih in socialnih stikov ljudi, ki so bili za dobre stike "primorani" zabavati drug drugega. Kar zadeva vsebino šal, so v ospredju tiste, ki se navezujejo na spolnost in "straniščni humor", od sredine 19. stoletja pa je na Zahodu opaziti humor, ki temelji na duhovitih intelektualnih paradoksih.

Čeprav ostajajo nekatere teme, okoli katerih se spletajo takšne in drugačne šale, stalnica skozi cela stoletja, pa se spet druge "tarče" šaljivcev lahko hitro spreminjajo. Tako se je na primer zdela starim Rimljanom nadvse smešna solata (kot pravi Holt, so jo povezovali s spolno slo), v kateri pa danes ne najdemo več tako zabavnega materiala.

Tanka meja med smešnim in žaljivim
Svoje delo pripelje Holt vse do današnjega dne, ko se med ameriškimi ljudmi počasi že slišijo nedolžne šale, povezane z napadi 11. septembra. Pravi, da je že čas, da se razširi tudi te vrste humor, saj prinaša nekakšno olajšanje, ki je bilo po teh dogodkih že nujno potrebno. Po drugi strani pa opaža, da je meja med duhovitim in zlobnim rada zelo tanka. Zlasti so v ZDA razširjene šale, povezane s koncentracijskimi taborišči, rasno nestrpnostjo in invalidi. "Upam, da se bo kmalu našla neka harmonija med humorjem in moralnostjo," pravi in hkrati priznava, da vsekakor obstajajo nadvse nemoralne šale, ki pa so tudi zelo duhovite.

V svojem delu ni pozabil niti na šale, ki jih izrekajo tisti, ki so običajno osrednji liki zgodovine, torej politični voditelji. Sam opaža, da so njihove šale praviloma slabe. "Tudi če je šala dobra, prinese hkrati veliko tveganja." Avtor knjige še opaža, da so Američani danes precej občutljivi in težko prenesejo šalo na svoj račun, zato šaljivci namesto na pričakovani smeh hitro naletijo na užaljenost in zamere.

M. K.