Strokovnjaki upajo, da bo njihova vsebina razkrila obseg odnosa, o katerem se ugiba že desetletja. Številni namreč menijo, da Emily Hale ni bila le tesna prijateljica T. S. Eliota, temveč tudi njegova muza. Hkrati pa upajo, da bo ta korespondenca prav tako ponudila vpogled v intimnejše podrobnosti o književnikovem življenju in delu. Študentje, raziskovalci in znanstveniki bodo lahko dobili pisma na vpogled od četrtka v knjižnici univerze Princeton.

"Menim, da gre nemara za literarni dogodek desetletja," je za Associated Press (AP) povedal Anthony Cuda, strokovnjak za Eliota, ki je na čelu mednarodne poletne šole, poimenovane po tem pesniku. "Ne vem za nič, kar bi bilo bolj pričakovano ali važno. Pomembno je, da bodo ta pisma na razpolago."

Četrt stoletja izmenjave pisem
Hale in Eliot sta bila dosmrtna prijatelja, ki sta si dopisovala približno 25 let, začenši v letu 1930. Spoznala sta se že leta 1912 v Cambridgeu v ameriški zvezni državi Massachusetts, vendar je njuno prijateljstvo znova zaživelo leta 1927. Eliot je takrat že živel v Angliji, Hale pa je poučevala dramo na ameriških univerzah. In prav ona je bila tista, ki je leta 1956 knjižnici podarila pisma v skladu s sporazumom, da jih ne bodo odprli za javnost prej kot 50 let po ali njeni ali njegovi smrti, odvisno kateri od njiju se bo pač poslovil pozneje. On je umrl leta 1965, ona pa štiri leta pozneje. Sicer pa Eliotovi biografi trdijo, da je Eliot ukazal, da naj se njena pisma, naslovljena na njega, zažgejo. Njun odnos je "moral biti izredno pomemben in njuno dopisovanje izjemno intimno, da je bil tako zaskrbljen glede objave", meni Cuda.

Ali sta z Emily Hale kdaj razmišljala o poroki?
"Zdi se, da je njegov odnos z njo globok in pomenljiv, zato se je odločil, da ga ne bo razkrival," je dejala Frances Dickey, še ena strokovnjakinja za Eliota. Pisma bi po njenem mnenju lahko razkrila tudi podrobnosti o njegovi spreobrnitvi v anglikanstvo, čemur je bil globoko predan. Dickeyjeva, ki je ena izmed urednikov knjige The Complete Prose of T. S. Eliot, je dejala, da se je književnik globoko sramoval zakona s svojo prvo ženo Vivienne Haigh-Wood, s katero je bil več kot 15 let. Po mnenju strokovnjakinje bi pisma lahko razkrila, kako blizu sta si bila z Emily Hale in ali sta kdaj razmišljala o poroki.

"Je bila to pisemska romanca, ki sta jo vzdrževala prek Atlantika?" se sprašuje Dickeyjeva in dodaja: "Kakšno vlogo je ona igrala v njegovem čustvenem življenju?" Eliot ji je začel pisati, ko se je končal ta njegov prvi zakon. Kar koli mu je že bila, je predstavljala povezavo z življenjem, ki ga je Eliot kot mladenič zapustil v ZDA, še pravi strokovnjakinja. "V resnici je v obdobju dopisovanja s Halejevo bolj razmišljal o ZDA in svojem otroštvu," dodaja Dickeyjeva. "Imam občutek, da mu je razmerje z Američanko pomagalo, da je na neki način odkrival svojo preteklost."

Pisma ne bodo na voljo na spletu
Škatle, ki vsebujejo tudi fotografije, izrezke in nekaj drugih drobnarij, so za potrebe katalogizacije in digitalizacije odprli že oktobra v knjižnici Firestone, ki spada pod univerzo Princeton, oziroma na oddelku knjižnice, namenjenem posebnim zbirkam. Daniel Linke, začasni vodja tega knjižničnega oddelka, je bil del ekipe, ki se je posvetila 14 škatlam gradiva. Kot je še dejal Linke, bodo strokovnjaki z vsega sveta pripotovali v Princeton v prvih dneh, ko bodo pisma na voljo za vpogled, saj so avtorsko zaščitena in ne bodo dosegljiva na spletu.

Nobelovec, ovenčan za svoj izjemen, pionirski prispevek
Leta 1888 v St. Louisu v Misuriju rojeni T. S. Eliot se je že zgodaj v življenju začel posvečati poeziji in velja za vodilnega pesnika svojega časa. Bil je izrazit razsvetljenec in humanist. Prepričan je bil, da sta družba in literatura soodvisni, da za dobro, kakovostno stanje družbe potrebujemo dobro in kakovostno literaturo, ki pa ne more biti omejena na majhne skupine ljudi, temveč je treba z njo zajeti čim širše bralstvo. V svojih pesmih se je ukvarjal z versko-filozofskimi dilemami na temo časa, večnosti in smisla človekovega bivanja.

Leta 1948 je prejel Nobelovo nagrado za književnost "za izjemen, pionirski prispevek" k poeziji svojega časa. Ukvarjal se je tudi z literarno teorijo in kritiko ter pisal poetične drame.