Ta v polju biomedicine pomeni obliko zaščite pred boleznijo, glagol imunizirati pa pomeni torej povzročiti odpornost organizma proti določeni okužbi.

Gre za zaščito pred nekim določenim tveganjem, se pravi izključitev nevarnosti, ki bi lahko nastopila. Vendar je mogoče ta, v osnovi torej medicinsko-biološki pojem, uporabiti tudi kot pravni, politični, antropološki in navsezadnje tudi teološki koncept ter ga tako vpeljati v razprave o družbi.

"Ne poznam vprašanja, ampak odgovor nanj je zagotovo biopolitika."
Taka aplikacija se seveda veže na koncept biopolitike, kjer gre za razumevanje državne politike po analogiji s funkcijami in delovanjem človeškega organizma. Koncept biopolitike je v teoretske razprave v drugi polovici sedemdesetih let 20. stoletja vpeljal Michel Foucault, njegova siceršnja raba pa sega najmanj v zgodnje 20. stoletje. Gre za precej kontroverzen koncept, ki ga Foucault ni enotno in enoznačno opredelil, vendar se je po njegovi smrti (1984) skorajda razpasel kot splošno uporabno razlagalno orodje družbenopolitičnega dogajanja. Kot zapiše Nedoh v spremni besedi, bi lahko parafrazirali Woodyja Allena in dejali: "Ne poznam vprašanja, ampak odgovor nanj je zagotovo biopolitika."

Težava opredelitve biopolitike pri Foucaultu je bila, da je člena tega izraza, torej življenje in politiko, obravnaval ločeno in po njegovem prepričanju naj bi se njun preplet zgodil šele v določenem zgodovinskem trenutku. Esposito zato vpelje pojem imunizacije, ki "ni zgolj razmerje, ki spoji življenje z oblastjo, temveč je moč ohranjanja življenja". Tako Espositova osnovna opredelitev pojma imunizacije pravi, da je to negativna zaščita življenja, zato nasproti konzervaciji imunizirane družbe postavlja možnost vzpostavitve communitas, se pravi odprte družbe.

Tujci vdirajo!
Esposito v uvodu za izhodišče vzame situacijo, ki se dogaja vse pogosteje v zadnjih letih v časnikih, ko različni dogodki, o katerih poročajo v svojih prispevkih, morda na prvi pogled delujejo nepovezano. Vendar se situacija spremeni, če vpeljemo pojem imunizacije kot interpretativno kategorijo, ki ima sposobnost, da preseže posamezne besednjake. Na ta način je mogoče te pojave (npr. boj proti izbruhu kake epidemije, vprašanje izročitve političnih obsojencev, zajezitev nezakonitega priseljevanja …), kljub njihovi leksikalni nehomogenosti, "speljati na raven zaščitnega ravnanja v razmerju do neke nevarnosti". To nevarnost predstavlja zlom siceršnjega predhodnega ravnovesja, iz česar izvira potreba po njegovi ponovni vzpostavitvi.

Vendar ker se vdor tujih elementov (pa naj bodo to bolezni ali ideje) in okuženje z njimi dojema oziroma še bolje rečeno predstavlja kot nekaj tako ali tako neizogibnega, je danes najbolj skrb vzbujajoča potencialna nenadzorovana in neustavljiva širitev te okužbe. Zato teženje k imunizaciji postaja vse radikalnejše, kar vodi v pretirano imunizacijo, zapiranje vase in obdajanje z visokimi varnostnimi obzidji. Vendar tudi zgodovina uči, da se proti nevarnosti najbolje borimo, če jo delno pripustimo k sebi - se torej preventivo in nadzorovano cepimo oziroma na ravni družbe: se ne zapiramo hermetično pred vstopom tujih elementov.

Glede tega sta Nedoh in Troha izpostavila položaj priseljencev v Evropski uniji oziroma "tistih, ki niso takšni kot Evropejci", kar se najbolj množično kaže na primeru Turkov v Nemčiji, saj je njihova integracija zaželena le, če se asimilirajo. Sprejema se le tiste, ki se oblikujejo tako, kot je Evropi všeč. Zato so naklonjenosti prepogosto deležni le tisti, ki jih je torej mogoče upravljati, pa naj gre za odnose med zgolj dvema osebama ali znotraj širše družbe.

Cepljenje - zdravilno prostovoljno vnašanje tujosti?
Poenostavljeno rečeno se s cepljenjem nekaj od zunaj vnese noter - in raznolike nevarnosti, ki pretijo življenju, se umeščajo prav na mesto meje med notranjim in zunanjim, lastnim in tujim ter posameznim in skupnim. Izraz, ki to nevarnost najbolje ponazarja in ga najdemo na več življenjskih sferah - od biologije, prava, politike do komunikacije -, je okužba, saj "kar je bilo prej zdravo, varno, identično s samim seboj, je zdaj izpostavljeno kontaminaciji, ki grozi z uničenjem".

Razprava glede obveznega cepljenja ljudi običajno razdeli na dva tabora. Nasprotnikom tega početja se zdi sporna sama narava cepljenja, saj z namenom imunizacije v telo vnesemo bolezenske klice. Čeprav je cepljenje preventivno in nadzorovano, lahko kljub tej nameri ščitenja pred neko boleznijo če že ne do smrti privede vsaj do nastopa kake druge bolezni.

In kaj smo torej izgubili?
Da bi življenje ubežalo pred svojim nasprotjem, se pravi smrtjo, je prisiljeno v vse bolj pretirano imunizacijo. Kot pravi Esposito: "Bolj ko nevarnost, ki ogroža življenje, nerazločno kroži po vseh njegovih praksah, toliko bolj odziv nanjo konvergira h kolesju enega samega dispozitiva: čedalje bolj razširjeni ogroženosti skupnega ustreza čedalje čvrstejša obramba imunega." V pretirani želji po ohranitvi življenja pridemo do samouničevalnega načela konzervacije življenja. In tako se s to pretirano zaščito življenja izgubi življenje samo.