Od presenečenja, strahu in utesnjenosti do zanikanja nevarnosti ter do pravega izbruha raznovrstne umetniške ustvarjalnosti. Tudi med slovenskimi književniki seveda. V oddaji radijskega programa Ars Spomini, pisma in potopisi bomo junija v ciklu Sredi karantene poslušali, kako so novo stvarnost doživljali in preživljali Aleš Berger, Goran Vojnović, Nives Vidrih in Gregor Podlogar.

"Narava, mojstrica sarkazmov: v katastrofah podarja marsikako čarobnost. Vršaci žarijo, nad njimi sinjina, nato ultramarin, povsod sam spokoj. Ptiči žgolijo po pokopališčih, najbolj sladko ob pokopih. Mački prikupno skakljajo po pogoriščih, psi čofotajo v poplavnih vodah. Ko toča uniči pol sadovnjaka, povrtnin in rož, okolica najbolj zažarí. Poln takšnih misli iznad volana zapazim hišico na Gmajni, ki bo zdaj moj azil, moj začasni dom."

Pisatelj, prevajalec, publicist in urednik Aleš Berger se je sredi marca, kot zastopnik ranljive populacije, podal v osamo in sklenil, da bo vsak dan napisal eno stran. A da ne bi šlo prelahko in prehitro, si je delo otežil s prepovedjo oziroma zapovedjo. Kakšno, bo poslušalec najbrž sam uganil. Besedilo je za oddajo naslovil Zapiski v klavzuri – vseh skupaj jih je štirideset in bodo konec tega meseca izšli tudi v knjižni obliki z naslovom Breze.

"Sredi karantene me je nekega dne zagrabila močna želja, da bi prijel kljuko vhodnih vrat v naš blok. Imelo me je, da bi jo čvrsto prijel in jo držal tako dolgo, dokler ne preneham čutiti strahu pred njo. /…/ Kaj bi se zgodilo, sem se spraševal, če bi na ulici stegnil roko proti človeku, želeč se rokovati z njim? Če bi izkoristil trenutek njegove nezbranosti in zgrabil njegovo roko? Si dovolil nedovoljeno? Si vzel nazaj odvzeto mi svobodo?"

Pisatelj, dramatik in scenarist, kolumnist in filmski ter televizijski režiser Goran Vojnović se spominja cele pahljače občutkov – od negotovosti in tesnobe ob grožnji nevidnega sovražnika do notranjega miru in premišljevanja o družbi, v kateri živimo. In o tem, kam kot družba gremo.

"Pomlad pa je brezbrižna do epidemije in dogajanja, ki ga je povzročila. Ko marca odcveti mimoza, poda svojo rumeno roko forziciji, tej veseli znanilki pomladi. Ampak v tem času še nič omamno ne diši. Potem izbruhne cvetenje glicinije, ki v grozdih vijoličnomodro in dišeče visi čez ograjo."

Prevajalka Nives Vidrih je sredi marca kot skoraj vsako leto odšla za nekaj tednov prevajat v počitniško hišico v bližini Umaga. Dva dni pozneje so se zaprle meje, ob vrnitvi domov bi morala v karanteno in tako je čudovito pomlad, seveda popestreno z dogodki, ki jih je sprožila epidemija z izrednimi razmerami, preživela ob morju.

"Marec je. Zaporedje dveh števil v zgodovinski letnici ga niti ne moti niti ne navdušuje. Narava, kot že tisočletja, ponavlja svoj cikel. A zraven se neznanska gmota družbenopolitičnega dogajanja v zgodovinskem trenutku, točno določenem času, ki ga bolj kot kdajkoli prej zaznamuje vzporedni, digitalni svet, precej opazno premika v novo, še nedoločljivo pozicijo."

Pesnik in prevajalec Gregor Podlogar zadnja leta živi v avstrijski prestolnici, a tudi tam so bile razmere podobne – javni prostori zaprti, potisk v izolacijo. Toda karantena je bila ob vseh obveznostih tudi možnost za premislek o človeštvu in kulturi v svetovnih razsežnostih in znova se je izkazalo, kako povezano je vse skupaj.