Na Italijanskem inštitutu za kulturo v Sloveniji so z literarnim večerom predstavili Leopardijevo knjigo Pesmi in pisma, ki je s prispevkom italijanskega ministrstva za zunanje zadeve izšla pri založbi Sanje. V njej je zbrana najbolj znana poezija, ki jo je véliki literat napisal med letoma 1819 in 1836, dopolnjuje pa jo izbor pisem pesnikovemu očetu, Leopardijevim književnim prijateljem in ženskam, ki so zaznamovale njegovo življenje.
Še posebej pisma so Slovencem doslej neznani odraz temnih trenutkov, v katerih je Leopardi zapadal v melanholijo in s pisanjem iskal pot iz osamljenosti. Sin premožne aristokratske družine, ki se mu mama ni pretirano posvečala, v rodnem, "divjem" Recanatiju, kot mu je rekel, namreč ni našel družbe in širine duha, ki bi jo potreboval za svojo književno rast. Z dopisovanjem je tako iskal in utrjeval prijateljstva, ki so mu lajšala trpko zavest osamelosti, kot se je v spremni besedi izrazila prevajalka, legendarna tolminska kulturnica Marta Filli.
Italijanski kulturni ataše Angelo Izzo je v svojem uvodnem nagovoru spomnil, da Italijani Leopardija sicer spoznavajo že od mladih (šoloobveznih) nog naprej, da pa bi ga bilo treba interpretirati v povezavi s socialno zgodovino Italije. Vnovična interpretacija pesnika bi po njegovem mnenju morala več pozornosti nameniti Leopardiju kot "kronistu modernega človeka in cenzorju večno nezrele italijanske družbe". Izbranim odlomkom iz Leopardijevega opusa v italijanskem in slovenskem jeziku smo lahko prisluhnili v interpretaciji Katje Potočnik Nussdorfer in Edite Žugelj.
V nadaljevanju večera se je s prevajalko Marto Filli, avtorico spremnega pripisa Ivo Vadnjal Ferianis, profesorico na oddelku za romanistiko na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani Martino Ožbot in Žarkom Rovščkom, ki je besedila prelil v elektronsko obliko, pogovarjal publicist Tomaž Pavšič.
Izgubljena umetnost pisanja pisem
Fillijeva se je z Leopardijem - verjetno zaradi sorodnih ljubezenskih čustev - srečala že v šolskih letih; v "mladostnem zanesenjaštvu", kot se teh let spominja danes, se je na vrat na nos lotila prevajanja, a kmalu ugotovila, da je naloga zanjo (še) pretežka. Sledilo je dolgo in plodno poklicno življenje; misel na prevajalski spopad z Leopardijem se ji je ponovno utrnila šele 35 let pozneje. Tokrat je k nalogi pristopila prek študija pesnikovega življenja in dela (prvi prevod ji je nato že leta 2000 izdala založba Mladika). Morda zanimiv podatek je, da ji je veliko več preglavic kot poezija povzročalo prevajanje Leopardijevih pisem, ki, zbrana skupaj, veljajo za avtobiografski roman, ki ga nikoli ni napisal.
Gregorčič in Leopardi: Velika, a nesrečna
Vadnjalova Leopardija primerja s še enim Primorcem, nadvse ljubim pesnikom Simonom Gregorčičem: tako goriški slavček kot pesnik iz Recantija sta bila "velika, a nesrečna". "Oba pesnika najdeta v dramatični usodi trpljenja neko pobratenje in posredujeta ljudem sporočilo o solidarnosti v upanju, da je še mogoče ustvariti bolj človeški svet, ki naj temelji prav na sodelovanju, trpljenju, usmiljenju, bratstvu in medsebojni pomoči."
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje