Kot je avtor sam zapisal v predgovoru, je bilo napisanih že dovolj apologij partizanstva, sam pa si je v monografiji želel "prikazati zgodovinsko resnico v vsej njeni veličini, kakor tudi v zablodah, tragiki in zločinih". Knjigo je tako sklenil tudi z opisom zunajsodnih pobojev, za katere meni, da jih je treba prikazati v vsej grozovitosti, hkrati pa umestiti v čas, poln maščevalnosti in sovraštva.
Knjiga prinaša celostni pogled na genezo res unikatnega odporniškega gibanja v Evropi tretjega rajha, kakršnega ni bil sposoben izpeljati nihče, razen jugoslovanskih narodov. Ta geneza gibanja pa je v delu prepletena še z zgodbo o vseh drugih vojaških organizacijah, ki so delovale na območju nekdanje Kraljevine Jugoslavije, pa tudi onkraj njega.
Partizansko gibanje kot vezni člen med rusko in zahodno fronto
Ob robu predstavitve monografije je povedal, da se čuti zelo vezanega na partizansko gibanje, saj meni, da gre za eno osrednjih v zgodovini našega naroda. V knjigi poskuša predstaviti tudi, kako kompleksno je bilo partizansko gibanje in kako pomembno je postalo kot vojaška sila. Po njegovih besedah pogosto pozabljamo, da lahko pravzaprav o tem gibanju govorimo kot o veznem členu med dvema frontama ‒ rusko in zahodno fronto.
Brskanje po arhivih od Moskve, Berlina in Münchna pa do Londona in Rima
Avtor je kot drugo pomembno zadevo, ki ga je vodila pri raziskovanju in pisanju, poudaril, da se ni želel omejiti na partizansko dogajanje zgolj v naši državi. Zato je v svoje raziskovanje vključil ves jugoslovanski prostor.
Zaradi obsega dela ga je pot vodila v arhive od Moskve, Berlina in Münchna pa do Londona in Cambridgea, Oxforda in Edinburga, vse do Rima. Ta pot je avtorju po lastnih besedah iz predgovora razkrila, kako "organsko se je narodnoosvobodilni boj vključeval v vojni napor protihitlerjevske koalicije, pa tudi, kako usodno so nanj vplivala nastajajoča nasprotja med Vzhodom in Zahodom, ki so začela zoreti že dolgo pred koncem druge svetovne vojne".
Kot je povedal na predstavitvi, se knjiga nekoliko navezuje na njegovo predhodno delo Tito in tovariši, saj je med brskanjem po arhivih zanjo naletel na zajeten kup zapiskov Titovih spominov iz vojnega časa, za katere se je odločil, da jih bo nekoč uporabil, kot vire pa je uporabil tudi dnevnike, osebne zapise in pričevanja nekaterih neposrednih udeležencev narodnoosvobodilnega boja v Jugoslaviji.
Jože Pirjevec se je zahvalil vsem, ki so sodelovali pri nastanku knjige, ki jo je sicer posvetil dvema še posebej dragima prijateljema in sopotnikoma pri njenem nastanku ‒ Janku Pleterskemu in Dušanu Bibru. Zadnji mu je celo podaril celotno zbirko ameriških in britanskih dokumentov, ki jih je zbral v washingtonskih in londonskih arhivih ter bogat nabor knjig, vezanih na vojno tematiko.
Tine Logar, ki je knjigo souredil z Aljošo Harlamovom, je dejal, da gre za monografijo, ki priča o tem, da zgodovina ni pravljica, označil pa jo je za Pirjevčevo monumentalno delo. Kot prednost knjige je Logar poudaril, da si bo po branju dejstev, ki jih je nanizal avtor, lahko bralec sam ustvaril svojo sliko o dogajanju, ne da bi mu jo nekdo vsiljeval.
Knjigo, ki jo je oblikoval in tehnično uredil Matej Nemec, dopolnjujejo tudi fotografije medvojnih grozodejstev.
Komentarji so trenutno privzeto izklopljeni. V nastavitvah si jih lahko omogočite. Za prikaz možnosti nastavitev kliknite na ikono vašega profila v zgornjem desnem kotu zaslona.
Prikaži komentarje