Slovenska diplomacija premalo izkorišča povezave Gibanja neuvrščenih, je prepričan Pirjevec. Foto: MMC RTV SLO/Aljoša Masten
Slovenska diplomacija premalo izkorišča povezave Gibanja neuvrščenih, je prepričan Pirjevec. Foto: MMC RTV SLO/Aljoša Masten

Je bila ta naša izkušnja diktature potrebna? Bi se kot narod lahko prebili do avtonomije, če ne bi šli skozi ta kompleksen proces, ki nam je dovolil, da smo si oblikovali lastno državo? To je bilo v določenem smislu potrebno in za to moramo biti Titu hvaležni.

Jože Pirjevec
Anton Bebler
Profesor na FDV-ju in poznavalec mednarodnih odnosov Anton Bebler je izpostavil, da so imeli slovenski diplomati izjemno vlogo pri formiranju neuvrščenih. Foto: MMC RTV SLO/Aljoša Masten

Tito je umrl sam in razočaran, ker mu ni uspelo tisto najpomembnejše. Da bi te nacionalizme in nasprotja med narodi odpravil. Tega socializem ni bil zmožen narediti.

Tito
"Pastir ljudstva in klavec". Foto: EPA

Omogočil nam je dostop do morja, da smo zgradili cvetočo luko in da smo pomorska država. Mi smo bili v nevarnosti, da bi na morje gledali z Nanosa.

Stalin je za sovjetsko floto zahteval Pulo, Šibenik, Split in Boko Kotorsko, ki naj bi bile pod sovjetskim nadzorom. Z avtonomijo Jugoslavije bi bilo konec. A je Tito baje rekel 'ne'. Tito je proti Stalinu nastopil v imenu samobitnosti in samozavesti, ključni za našo poznejšo osamosvojitev.

Dejstvo, da je Tito odžagal hrvaške, srbske in slovenske liberalce in da je spravil v kot najboljšo politično ekipo, kar so jih imeli Jugoslovani. S tem je storil kapitalno napako in obsodil Jugoslavijo na propad. Saj bi v vsakem primeru razpadla, a ne na tako krvav način.

Pirjevec

"Če smo se leta 1991 lahko osamosvojili, je to bilo zato, ker smo se leta 1941 uprli," je na javnem predavanju z naslovom Temelji samostojne Slovenije v obdobju delovanja Tita in njegovih sodelavcev dejal zgodovinar Jože Pirjevec. Vprašal se je, ali bi po burnem 20. stoletju slovenski narod sploh obstajal, če se ne bi nekateri ključni trenutki zgodili v pravo smer?

V odgovorih je našel temelje slovenske samostojnosti že za časa Jugoslavije in dejanjih Josipa Broza - Tita, brez katerih bi bila naša narodna usoda po Pirjevčevem mnenju zelo vprašljiva. Predavanje je ob ponatisu Pirjevčeve knjige z naslovom 'Tito in tovariši' organiziralo Društvo za mednarodne odnose. Predavatelj je izpostavil predvsem pozitiven doprinos Tita, medtem ko v knjigi obširneje opiše tudi maršalove temnejše plati.

Vabljeni k branju:
Pirjevec za Odmeve ob izidu knjige.


"Slovenci smo narod zmagovalcev"

Orisal je situacijo, ki je pripeljala do ključnih potez. V širšem, evropskem pogledu je na naši celini 160 etnij, a večina je ostala v "embrionalnem stanju", najbližji tak primer so Furlani v sosednji Italiji. Le redki so uspeli razviti samozavest, identiteto, postaviti državo, in zato smo Slovenci narod zmagovalcev, je dejal.

Ključni trenutki za naš narod se po Pirjevčevem mnenju začnejo s političnim programom leta 1848, ki so mu sledili oblikovanje narodne inteligence in narodno zavednega srednjega sloja. Če bi se razmere nadaljevale v tem slogu, bi naš narod mogoče postal samostojen osebek že za časa stare Avstro-Ogrske, a je razvoj prekinila prva svetovna vojna, "totalna katastrofa za slovenski narod".
Koliko časa bi se še lahko upirali fašizmu?

Na vojno nepripravljen narod je postal plen sosedov, predvsem Italije. Pirjevec se ob tem sprašuje ali bi, če bi fašisti ostali na oblasti in bi se takšne represivne razmere nadaljevale, kot narod sploh še preživeli? Verjetno ne, je poiskal odgovor. Ta "strašen čas" je prekinila druga svetovna vojna, ker smo takrat našli moč, da smo se uprli, in "katalizator", ki je ta upor združil in mu dal zagon.

"Fanatični in nevarni", a ključni za odpor
Ta katalizator so bili po Pirjevčevih besedah komunisti. Veliko se tej "fanatični in nevarni" skupini lahko očita, a brez njih tega upora sploh ne bi bilo, je zbranim na predavanju, med katerimi je bilo precej znanih imen iz slovenske politike, znanosti in novinarstva, dejal Pirjevec.

"Ne smemo pozabiti, da je bila ta majhna skupina, zbrana okoli Tita, tako močna in zavedna, da se je treba upreti, da je zbrala okoli sebe vse pozitivne skupine naroda, ki so se bile pripravljene boriti z orožjem v roki. To je prelomna točka v vsej naši zgodovini. Brez tistega upora se mi pozneje sploh ne bi mogli osamosvojiti," je izjavil.

"Tito iz niča ustvaril največje odporniško gibanje"
Tito je po Pirjevčevih besedah pri tem imel odločilno vlogo. Praktično "iz niča" je v štirih letih ustvaril najmočnejše odporniško gibanje v Evropi in ga oblikoval na način, ki ni bil v sozvočju z Moskvo, saj je patriotski vsebini odpora dodal še ideološko, revolucionarno. Ravno slednja pa je bila zelo pomembna pri "galvaniziranju" širokih množic, medtem ko je Stalin nasprotoval takšnemu pojmovanju vojne, je dejal Pirjevec.

"Na morje bi gledali le z Nanosa"
Drugi Titov uspeh, pomemben za oblikovanje slovenskih narodnih meja, je bil prodor partizanskih čet - tudi iz drugih jugoslovanskih držav - do reke Soče. Sledil je dolg in izjemno kompleksen proces, ki se je končal šele leta 1975 z Osimskimi sporazumi, med katerim je po mnenju zgodovinarja Tito pokazal veliko diplomatsko in državniško modrost. Znal je zagroziti in znal je popustiti, ko je bilo treba, in s tem omogočil, da je Slovenija danes lahko pomorska država. "Bili smo v nevarnosti, da bi na morje gledali samo z Nanosa", je izjavil Pirjevec.

"Razbil je patriarhalno, farško zatohlost"
Tretji za slovenski narod pomemben uspeh je bil po Pirjevčevem mnenju, da smo po letu 1945 začeli graditi nekaj novega in razbili "zaplankani klerikalizem", ki je držal Ljubljano v naročju. "Nekateri pravijo, da se ta farška zatohlost vrača," a nikoli več v taki meri, kot je bila pred vojno, je dejal. Pomemben korak je bila nacionalizacija - v 30. letih je bila ekonomija v rokah tujcev, z nacionalizacijo pa smo prevzeli svojo usodo v svoje roke, je spomnil Pirjevec ter dodal, da je ravno Tito ustanovil eno najpomembnejših orodij slovenske osamosvojitve - Teritorialno obrambo.

Poglavitno vlogo je maršal igral pri prelomu s Stalinovim kominformom - nihče drugi v Titovi ekipi ne bi bil zmožen take poteze, je prepričan Pirjevec. V svojem raziskovanju je našel dokument ameriške agencije Cia, po katerem naj bi Stalin od Tita zahteval predajo štirih pristanišč v roke sovjetske mornarice. To bi pomenilo konec neodvisnosti in usodo, podobno Poljski, Češkoslovaški ter drugim vzhodnoevropskim državam, pa tudi konec samozavesti, ki nas je pripeljala do samostojne Slovenije, je prepričan Pirjevec.
"V Gibanju neuvrščenih nas je poslušal ves svet"
Ogromen preskok v vplivu Slovencev na svet se je zgodil z Gibanjem neuvrščenih. Pred tem smo se Slovenci ukvarjali sami s seboj, z začetkom Gibanja pa smo začeli govoriti z večino sveta in bili pri tem cenjeni, k oblikovanju gibanja pa so po Pirjevčevih besedah odločilno prispevali slovenski diplomati. Nič manj ni bilo za narodovo usodo pomembno Titovo vztrajanje pri zaščiti slovenske manjšine v Italiji, doprineslo pa je razvoj inteligence, gospodarstva ter organizacij.

Temne plati Tita in diktature
Pirjevec je spomnil tudi na surovo, totalitarno naravo takratnega režima, ki je danes vredna obsodbe, zatiranje človekovih pravic, povojne poboje. Je pa te pojave osvetlil še z drugo lučjo - zahodne sile so bombardirale Dresden, vrgle atomski bombi na Hirošimo in Nagasaki, Britanci so v Grčiji udarili proti grškim komunistom. Kvizlinške sile, domobranci, bela garda, ustaši in četniki so vsi pričakovali pomoč zahodnih sil in vprašati se je treba - kakšna bi bila situacija, če bi jo zares dobili? Komunisti so ravnali v teh okoliščinah, je pojasnil Pirjevec. Spomnil je, da v nobenih virih ni bilo zaslediti Titovega obžalovanja povojnih pobojev. Je pa obžaloval Goli otok, je dejal zgodovinar.

"Umrl je sam, brez prijateljev"
Največja napaka, ki je mogoče pripeljala tudi do tako krvavega razpada nekdanje države, je bila po Pirjevčevi oceni, da je Tito "odžagal" liberalce. Ti so bili najboljša mogoča politična ekipa. Ko je te spravil v kot, je obsodil Jugoslavijo na propad, meni Pirjevec. Tito je kot preveč vase zagledan človek v vse več ljudeh okoli sebe začel videti sovražnike, umrl pa je sam. Najverjetneje v razočaranju, da mu njegovih sanj ob porajajočih nacionalizmih ni uspelo uresničiti, je sklenil zgodovinar in pisec knjige o Titu, Jože Pirjevec.

Je bila ta naša izkušnja diktature potrebna? Bi se kot narod lahko prebili do avtonomije, če ne bi šli skozi ta kompleksen proces, ki nam je dovolil, da smo si oblikovali lastno državo? To je bilo v določenem smislu potrebno in za to moramo biti Titu hvaležni.

Jože Pirjevec

Tito je umrl sam in razočaran, ker mu ni uspelo tisto najpomembnejše. Da bi te nacionalizme in nasprotja med narodi odpravil. Tega socializem ni bil zmožen narediti.

Omogočil nam je dostop do morja, da smo zgradili cvetočo luko in da smo pomorska država. Mi smo bili v nevarnosti, da bi na morje gledali z Nanosa.

Stalin je za sovjetsko floto zahteval Pulo, Šibenik, Split in Boko Kotorsko, ki naj bi bile pod sovjetskim nadzorom. Z avtonomijo Jugoslavije bi bilo konec. A je Tito baje rekel 'ne'. Tito je proti Stalinu nastopil v imenu samobitnosti in samozavesti, ključni za našo poznejšo osamosvojitev.

Dejstvo, da je Tito odžagal hrvaške, srbske in slovenske liberalce in da je spravil v kot najboljšo politično ekipo, kar so jih imeli Jugoslovani. S tem je storil kapitalno napako in obsodil Jugoslavijo na propad. Saj bi v vsakem primeru razpadla, a ne na tako krvav način.

Pirjevec