do neke mere njihovo delovanje označimo za upor kmetov proti komunistični oblasti, je pojasnila Mateja Čoh.

Mateja Čoh je zaposlena na Študijskem centru za narodno spravo. Preučuje pravnopolitično zgodovino po koncu druge svetovne vojne. Tema njenega doktorata je bila delovanje ilegalnih skupin po koncu druge svetovne vojne v Sloveniji. Poleg tega raziskuje odnos povojne oblasti do kmetov in nezakonite prehode jugoslovansko-avstrijske meje od konca druge svetovne vojne.

Pred kratkim ste izdali knjigo "Za svobodo, kralja in domovino", v kateri ste opisali delovanje t. i. ilegalnih skupin, ki so se v letih po koncu druge svetovne vojne borile proti komunistični oblasti. Kakšne so vaše glavne ugotovitve? Kakšni so vzroki za nastanek teh skupin?

Po koncu druge svetovne vojne so, ne samo v Sloveniji, ampak tudi drugod po Jugoslaviji, nastale ilegalne skupine in organizacije, ki so bile večinoma oborožene. Na Hrvaškem so bili njihovi člani ostanki ustaških enot, ki so ostale v državi po koncu vojne. Drugače je bilo v Sloveniji, saj tukaj za člane teh ilegalnih skupin na Štajerskem in v Prekmurju ne moremo reči, da so bili pripadniki protirevolucionarnega tabora iz časa druge svetovne vojne.

Te ilegalne skupine so bile protikomunistično usmerjene in so nastopale proti novi oblasti. Njihov cilj je bil, da bi z različnimi akcijami zrušili tedanji sistem v Jugoslaviji. Največ teh skupin je delovalo na Štajerskem in v Prekmurju. Njihovi člani in podporniki so bili predvsem kmetje, tako da lahko do neke mere delovanje teh ilegalnih skupin označimo za nasprotovanje in upor kmetov proti takratnim ukrepom komunistične oblasti na področju kmetijstva.

Nekatere ilegalne skupine so imele tudi stike z obveščevalnimi središči v Avstriji, ki so nastala v begunskih taboriščih, kamor so se po koncu vojne umaknili pripadniki različnih vojaških in političnih formacij. Tem pa lahko delno pripišemo tudi obveščevalno dejavnost.

Zakaj je bilo delovanje teh skupin najmočnejše ravno na Štajerskem in v Prekmurju? Zakaj ni bilo tako močno tudi v drugih delih Slovenije?

Po mojem mnenju je za to treba iskati vzroke tudi v času druge svetovne vojne. Vemo, da je šlo za dve različni okupacijski območji - t. i. Ljubljanska pokrajina je bila italijansko okupacijsko območje, Štajerska pa je bila nemško okupacijsko območje. Značilnosti okupacijskih sistemov so bile nekoliko različne. Nemški okupacijski sistem je bil bistveno bolj nasilen.

Treba je tudi opozoriti, da se je delovanje Komunistične partije (KP) in Osvobodilne fronte (OF) na Štajerskem in v Prekmurju razvijalo nekoliko drugače kot v Ljubljanski pokrajini, kjer se je OF organiziral praktično že na začetku vojne. Na Štajerskem je bila partijska organizacija oslabljena zaradi gestapovskih vdorov že takoj po začetku vojne. Tudi nasprotja znotraj samih partijskih organizacij so ovirala njeno delovanje.

Po drugi strani vemo, da je že med drugo svetovno vojno na Dolenjskem prišlo do "čiščenja" med kmeti, Štajerska in Prekmurje pa sta že v osnovi izrazito kmečki oz. kmetijski pokrajini, zato tudi ni presenečenje, da je največ ilegalnih skupin delovalo ravno tam. Upoštevati moramo tudi to, da je to ugoden teren za ilegalno prehajanje meje in najkrajša razdalja med drugimi takratnimi jugoslovanskimi republikami do jugoslovansko-avstrijske meje.

Poleg tega je tam živelo tradicionalno kmečko prebivalstvo, ki je bilo pred drugo svetovno vojno naklonjeno politiki Slovenske ljudske stranke (SLS), nova komunistična oblast pa je imela popolnoma drugačne ideološke temelje in politična izhodišča.

Koliko članov so štele te ilegalne skupine? Kakšne akcije so izvajale oz. kakšen način odpora so izvajale?

V Sloveniji je po prvih ocenah delovalo nekaj čez trideset ilegalnih skupin. Večinoma so bilo to manjše skupine do deset mož, bilo pa je nekaj skupin, ki so štele tudi več mož. Takšne so bile, na primer, Sernečeva ilegalna skupina, ki je delovala na Pohorju in Kozjaku, Škamljičeva skupina, ki je delovala v Slovenskih goricah, ta je štela okrog 18 mož, in največja skupina, t. i. Slovenjegoriška ilegalna skupina, ki je imela 24 članov.

Večinoma so bili člani teh skupin mladi fantje, ki so se tudi na ta način želeli izogniti služenju vojaške obveznosti. Nekatere izmed teh skupin, ki so imele stike z obveščevalnimi središči v Avstriji, so delovale na obveščevalnem področju. Najpogosteje gre pri delovanju teh ilegalnih skupin za izvajanje različnih akcij - napadale so krajevne ljudske odbore, zadruge, pošte.

Napadale so tudi pripadnike oblasti - partijske funkcionarje ali pripadnike Udbe. Nekajkrat so se zapletle v oborožene spopade s pripadniki vojske ali milice (takratna oznaka za policijo, op. p.). Seveda so širile tudi protikomunistično propagando, zlasti z letaki in emigrantskimi časopisi, denimo z Matjaževim glasom.

Kako se je oblast odzvala na delovanje ilegalnih skupin? Kako ji jih je uspelo zatreti?

V bistvu se je začela oblast organizirati zelo hitro. Že leta 1945 je pri Ozni za Slovenijo obstajal t. i. referat za bande. Podobni referati so bili nato ustanovljeni pri vseh okrožnih Oznah oz. pozneje Udbah, tj. pri Upravi državne varnosti (UDV). Udba se je na različne načine bojevala proti tem ilegalnim skupinam - najpogostejša oblika boja pa je bil vrinjen sodelavec Udbe v ilegalni skupini.

Najpogosteje je Udba svoje sodelavce iskala med podporniki in sorodniki članov skupin. Pridobila jih je za sodelovanje ali na podlagi nekega obremenilnega gradiva, ki ga je imela proti njim, ali z grožnjami, zlasti glede družinskih članov. Udba je tudi organizirala posebne operativne centre, da je odkrivala delovanje ilegalnih skupin na večjem območju.

Takšen znan operativni center je bil na Pohorju, kjer je odkrivala delovanje Sernečeve ilegalne skupine. Med ukrepe sodijo tudi hišne preiskave. Udba je z obmejnega pasu z Avstrijo izselila veliko prebivalcev, in sicer zato, ker naj bi podpirali delovanje ilegalnih skupin. Ti prebivalci so bili večinoma izseljeni na Kočevsko.

Kdaj so te skupine nehale delovati?

Največ ilegalnih skupin je nastalo v letu 1947. Po tem letu je začelo njihovo delovanje upadati. To je povezano s spremenjenimi zunanjepolitičnimi razmerami. Leta 1948 je namreč prišlo do spora s Sovjetsko zvezo zaradi resolucije informbiroja. In takrat so zlasti ZDA in Velika Britanija prepovedale kakršno koli delovanje proti Jugoslaviji.

Vedeti je treba, da so obveščevalni centri, ki so nastajali v begunskih taboriščih v Avstriji, delovali vsaj z vednostjo ameriških in britanskih okupacijskih oblasti v Avstriji. Ko so se te zunanjepolitične razmere spremenile, se je bistveno zmanjšalo število ilegalnih skupin. In tam po letu 1949 praktično o njih več ne moremo govoriti. Sodni procesi so se nadaljevali tja do leta 1952.

Glede ilegalnih skupin ste prej omenili, da je bila to oblika kmečkega upora. Kakšen je bil položaj kmetov po drugi svetovni vojni, zakaj so se upirali novi oblasti?

Po koncu druge svetovne vojne je bila država v zelo slabem gospodarskem stanju, kar je bila predvsem posledica vojne. Kmete so po koncu druge svetovne vojne prizadeli številni ukrepi oblasti, ki naj bi uredili stanje na področju kmetijstva. Med prvimi takimi ukrepi so bile obvezne oddaje pridelkov in obvezni odkupi. Po tem so se začeli agrarna reforma in številni drugi ukrepi v kmetijstvu. Ne smemo pozabiti na suše in lakote, ki so v prvih letih po vojni in v začetku 50. let prizadele kmetijstvo.

Dejstvo pa je, da so bili vsi ti ukrepi, ki so bili sprejeti po koncu vojne, predvsem administrativni in niso ustrezali stanju na terenu. Država je velikokrat kmetom odmerjala višje prispevki, kot so jih bili sposobni dati, zato so se na različne načine upirali, tako da so skrivali pridelke, da so klali živino na črno, da so podpirali ilegalno delovanje protioblastnih skupin.

Kakšen je bil odziv oblasti na ta upor kmetov? Večja represija?

Po mojem mnenju je oblast nastopila proti kmetom zelo ostro. Predvsem z ostro kaznovalno politiko. Sodišča so upornim kmetom začela soditi že jeseni leta 1945, takoj po vzpostavitvi rednih sodišč. Sodišča so izrekala zelo visoke kazni - prostostne, denarne, tudi kazni zaplembe premoženja. Izrekanje kazni zaplemba premoženja se je posebej zvišalo v letih po sporu z informbirojem, torej od leta 1949 naprej, ko se je oblast lotila zlasti velikih kmetov oz. t. i. kulakov.

Kakšen je bil vpliv resolucije informbiroja na odnos oblasti do kmetov?

Resolucija informbiroja je jugoslovanski komunistični partiji očitala slabo izvajanje kmetijske politike oz. slabo izvajanje t. i. procesov socializacije vasi. Zaradi očitkov v resoluciji informbiroja je politbiro Centralnega komiteja KPJ sprejel posebno resolucijo, ki naj bi pospešila razvoj kmetijstva. Bistvo resolucije je bilo uvajanje kmetijskoobdelovalnih zadrug (KOZ), v katere naj bi kmetje vstopili prostovoljno in na ta način pospešili kmetijsko proizvodnjo.

Načelo prostovoljnosti je bilo kršeno. Kmetje v te zadruge niso vstopali prostovoljno, ampak pod prisilo oz. zaradi groženj z višjimi davki ali s kazenskim preganjanjem, če ne bodo vstopili v zadrugo.

Zaradi številnih ukrepov, ki niso bili pravilno določeni, in tudi zaradi izvajanja petletnega načrta, ko se je začelo kmečko prebivalstvo zaposlovati v industriji, je prišlo do pomanjkanja kmetijskih pridelkov in ravno zato je bil cilj uvajanja KOZ-ov zagotoviti preskrbo industrijskega prebivalstva.

Kdaj so poskusi uvajanja kolektivizacije začeli pojenjati in kakšni so bili vzroki za to?

Po sporu z informbirojem se je država znašla v težkih razmerah. Jugoslavija ni več mogla računati na pomoč držav t. i. ljudske demokracije, ki jih je vodila Sovjetska zveza (SZ). Gospodarsko stanje se je slabšalo, in če je Jugoslavija takrat želela dobiti pomoč Zahoda, je morala sprejeti neke kompromise.