Jasno, gre zgolj za stereotipne podobe, ki so se nam ob odraščanju s Cankarjem in Prešernom ter gledanju portretov Alberta Einsteina zarisale tam nekam zadaj v možgane. Pri čemer seveda nismo ničesar razumeli.

Dr. Sašo Dolenc je fizik in filozof, ki se trudi te stereotipe razbijati, ki se trudi znanost predstaviti na preprost, pa vendar ne trivialen način, kot bi dejal Ali Žerdin, ki skuša biti poglobljen, pa spet ne zatežen. Osupljive zgodbe o znanosti, ki jih je začel zbirati že kot osnovnošolec, je zbral, uredil in izdal v knjigi Od genov do zvezd.

Kdaj vas je začel zanimati svet znanosti?
Znanost me je zanimala odkar pomnim. Že kot osnovnošolec sem z užitkom prebiral knjige in revije o znanstvenikih. To je bil čas, ko še nismo imeli interneta, zato sem pogosto obiskoval knjižnice in domov tovoril na kupe knjig. Pravzaprav sem sledil vsem virom znanja, ki so nam bili takrat na voljo. Spominjam se, da smo imeli kar solidno ponudbo literature o znanosti. Tudi slovenskih avtorjev je bilo kar nekaj.

Recimo?
Ne vem, koga bi posebej izpostavil. Morda Janeza Strnada, ki je bil eden redkih strokovnjakov, ki se je trudil, da je o fiziki pisal na poljuden način. Zelo rad sem prebiral tudi knjige matematika Franceta Križaniča, ki je bil mojster pisane besede in je znal zelo doživeto pripovedovati zanimive zgodbe. Težava njegovih knjig je bila, da je v zgodbe pogosto vpletal za nestrokovnjake težko razumljive enačbe. Križanič je bil kasneje sicer moj profesor fakulteti. Spominjam se ga, kako je prišel v predavalnico s širokim slamnikom, vzel v roke kredo in začel pisati po tabli. Prvo uro novega semestra je študente prijazno opozoril, da ne bo enaka kot prejšnje leto le snov, ki jo bo predaval, ampak tudi šale, ki jih bo stresal vmes. Običajno ni imel nobenih zapiskov, ampak je predaval iz glave.

Torej je profesor Križanič eden tistih, ki so posredno krivi za te osupljive zgodbe?
Ja, gotovo. A vir informacij in navdušenja za znanost vseeno niso bile samo knjige, ampak tudi televizija. Spremljali smo lahko oddaje, kot je bila denimo izvrstna poljudnoznanstvena serija Kozmos - osebno potovanje (Cosmos: A Personal Voyage), ki jo je vodil Carl Sagan. Njegove oddaje sem redno gledal in si pri tem delal tudi zapiske. Serija Kozmos je bila izjemna, saj je gledalcu približala znanost povsem drugače, kot se je tovrstne vsebine takrat poučevalo v šoli. Pri gledanju si dobil občutek, da si skupaj z voditeljem na popotovanju med zvezdami in planeti. Tudi zgodovinski prizori so bili izjemno realistični in so poleg znanstvenih teorij zelo dobro predstavili tudi družbene okoliščine odkritij. Še danes se spominjam, kako se je voditelj sprehajal po aleksandrijski knjižnici, obiskal rojstni kraj Leonarda da Vincija in spremljal Johannesa Keplerja med njegovimi potovanji po Evropi. Takšne oddaje in novo nastajajoč žanr poljudnoznanstvenih knjig so predstavljali pomemben dodaten obšolski vir informacij o znanosti. Veliko nas je šlo študirat naravoslovje prav zaradi dobrih popularizatorjev znanosti, ki so znali fiziko, matematiko, biologijo in tehniko, predstavljati na zanimiv in poljuden način.

Svet pred internetom. Si je kar težko predstavljati... Ali pa pred mobilnim telefonom. Midva sva se za tole srečanje dogovorila že pred par dnevi, pa se potem nisva več klicala ali dogovarjala.
Nekoč je bilo treba vložiti v zbiranje informacij bistveno več zamudnega fizičnega dela. Tudi pri gledanju dokumentarnih oddaj si moral biti pred televizorjem ravno takrat, ko je bila oddaja na sporedu. Danes je vse bistveno lažje in bolj preprosto dostopno. Na internetu najdemo ogromno vsebin, pri čemer je sedaj ključno vprašanje, katerim virom lahko zaupamo. Tudi knjige so danes bistveno lažje in hitreje dostopne. Včasih smo bili veseli, če smo knjigo lahko dobili že nekaj mesecev po izidu, danes pa je v elektronski obliki na voljo takoj, ko izide. Elektronske knjige imaš lahko tudi vselej pri sebi na telefonu, tako da lahko bereš tudi, ko čakaš v trgovini v vrsti pred blagajno.

Kaj vas je pri znanosti tako zelo privlačilo?
Zanimivo je opazovati, kako neko novo znanstveno odkritje povsem spremeni naše dojemanje in razumevanje sveta. Nekaj, kar se zdi ljudem povsem samoumevno, naravno, in za kar niti ne pomislijo, da bi lahko bilo tudi drugače, lahko novo znanstveno odkritje povsem preoblikuje. Vzpostavi se lahko nov okvir razumevanja, ko naenkrat nič ni več tako, kot je bilo do tedaj. V zgodbicah, ki jih pišem, sem skušal ta vidik navdušenja nad novim, nenavadnim in presenetljivim prenesti tudi na bralca. Bralca poskušam najprej pritegniti k branju z navedbo kakega dogodka ali podatka, ki vzbudi zanimanje. Bralec se nato ob spoznavanju junakov in ob spremljanju razvoja zgodbe praviloma sploh ne zaveda, da se hkrati marsikaj nauči. Proti koncu zgodbe pa pride običajno še do presenetljivega obrata, ko nekaj, kar nam je bilo že od prej znano, skozi nove informacije, ki smo jih pridobili med branjem, razumemo v povsem novi luči. To je tisto, kar bralca praviloma navduši in kar si želi širiti naprej oziroma pripovedovati drugim.

Že, ampak to navdušenje se je skozi zgodovino spreminjalo. Vedno je in še prinaša nek strah pred novim.
Strah pred tujim in neznanim je vselej prisoten in je močno odvisen od tega, na kakšen način se ljudje seznanjajo z novimi vsebinami, o katerih še nič ne vedo. Če so jim podane tako, da jih lahko vsaj malo razumejo in si zgradijo neko predstavo, ki jo lahko dograjujejo, se bodo lažje soočali z novostmi in jih ne bo strah novih tehnologij. Zato je poljudno pojasnjevanje in razlaganje dosežkov znanosti tako pomembno za zdrav razvoj družbe. Znanstveniki se morajo vseskozi truditi izražati tudi v jeziku, ki ga lahko širša javnost razume. Sicer lahko pride do zoprnih nesporazumov. Če ljudje izgubijo zaupanje v strokovnjake, to vodi do škodljivih družbenih odločitev, kar ima lahko katastrofalne dolgoročne posledice.

Pa dajva potem razrešiti ta stereotip čudaškega znanstvenika!
Podoba Alberta Einsteina kot raztresenega čudaškega genija je nastala kmalu po prvi svetovni vojni, ko so imeli ljudje dovolj politike, novic s fronte in poročanj o hudih katastrofah. Potrebovali so nove junake in čudaški znanstvenik, ki je trdil, da je svet v resnici povsem drugačen, kot se nam zdi, je bil idealen kandidat. Prav takrat so znanstveniki potrdili veljavnost njegove splošne teorije o relativnosti, katere stoletnico ravno zdaj praznujemo. Astronomi so med sončnim mrkom opazili, da so se zvezde blizu sonca premaknile ravno za toliko, kakor je napovedal Einstein v svoji teoriji, kar ga je čez noč naredilo za veliko medijsko zvezdo. Takrat se je vzpostavila podoba samosvojega, kuštravega čudaka, ki nekaj razmišlja v svoji sobici, njegova spoznanja pa nato povsem spremenijo naše dojemanje sveta. Danes imamo še veliko drugih novih podob tipičnih znanstvenikov. Stephen Hawking je postal eden medijsko najbolj prepoznavnih in priljubljenih znanstvenikov med drugim tudi zaradi svoje tragične osebne zgodbe. Poleg tega, da je izvrsten raziskovalec, ki je prišel do pomembnih novih spoznanj o črnih luknjah, ima tudi zelo dober občutek, kako o znanosti govoriti ljudem, ki nimajo nikakršnega predznanja. Njegove knjige navdušujejo tudi zato, ker zna ravno prav provocirati, da bralca vzpodbudi k razmišljanju. Značilnost dobre poljudne znanosti je namreč, da zna ne le informirati, ampak tudi vzpodbuditi zanimanje.

Med zvezdnike sodi tudi Slavoj Žižek. Kaj njega dela tako priljubljenega?
Tudi on se zna zelo dobro prilagajati občinstvu in običajno govori na več različnih ravneh. Njegove šale razumejo praviloma vsi, večina uspe slediti tudi množici raznih zgodb in anekdot, ki jih običajno navaja. Manj pa je tistih, ki dojamejo tudi vse njegove filozofske poante.

Ste znanstvenik in filozof. Mnogi menijo, da gre za dve nezdružljivi vedi.
Cilj znanosti je priti čim bližje resnici o tem, kako deluje svet. Za to je razvila učinkovite metode preverjanja hipotez, tako da lahko učinkovito razločuje, katera teorija je vredna zaupanja in katera ne. Predmet filozofije pa so pojmi. Vendar filozofija ne želi odkriti prave in dokončne resnice o pomenu posameznih pojmov, ampak so njen cilj čim bolj ostri pojmi. S tem izrazom imam v mislim težnjo, da bi bilo čim bolj jasno, kaj spada pod okrilje nekega pojma in kaj ne. Filozofija ves čas prečesava pojme, ki jih uporabljamo, in poskuša zaznati tiste, ki začenjajo izgubljati svojo ostrino oziroma jasen pomen. S pomočjo filozofske analize jim nato ponovno vrne ostrino. Pojmi, ki nimajo jasnih pomenov, nam niso v pomoč pri mišljenju. Če je pojem le nabit s čustvi, nima pa tudi jasne vsebine, je lahko sicer uporaben za vzbujanje čustvenih reakcij, ne pa tudi za prenašanje misli. Cilj filozofije je tako ostrina pojmov, kar pomeni, da gre za bistveno drugačen pristop kot pri znanosti. Te pomembne razlike velikokrat premalo zavedamo.

Knjiga je kot že rečeno polna zanimivih zgodb. Ja, mnoge imajo res tisti efekt osupljivosti. Že začne se tako. In to z zgodbo, ki se je dogajala pri nas. V Sloveniji. In to s kitajsko okupacijo Cankarjevega doma.
V resnici so bili kar Slovenci!

Saj vem!
To je zgodba, ki se naslanja na spomine direktorja Iskre Delte. Dogaja se v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so imeli slovenski računalniški inženirji posebno srečo, da so lahko vzdrževali stike z dogajanjem na področju informatike v zahodnem svetu. Uvažali so lahko mikroprocesorje in izdelovali računalnike, saj je bila Jugoslavija izvzeta iz embarga, ki je veljal na izvoz ameriške tehnologije v vzhodne države. Direktor Iskre Delta opisuje, kako smo bili takrat zaradi specifičnega znanja v samem središču zanimanja mnogih držav in ob tem tudi njihovih tajnih služb. Še posebej potem, ko so si Kitajci zaželeli, da bi jim slovenski inženirji zgradi nekakšen zametek interneta.

Kakšna pa je bila vloga CIE pri vsem tem. Ne verjamem, da za vse skupaj niso vedeli?
Politika je želela projekt za Kitajce najprej skriti pred Američani, a so ji dali inženirji jasno vedeti, da tega, da bodo uporabljali ameriško tehnologijo, pač dolgoročno ni mogoče zadržati v tajnosti. Tako je v Ameriko odpotovala delegacija, ki je predstavila projekt računalniške povezave policijskih postaj večjih kitajskih mest. Američani so bili menda šokirani nad znanjem in pogumom slovenskih inženirjev, zato so pod določenimi pogoji dovolili izvoz svoje tehnologije na vzhod oziroma na Kitajsko. Cankarjev dom so takrat kot ustrezno klimatizirano stavbo pod pretvezo, da gre za redna vzdrževalna dela, za nekaj mesecev zaprli za javnost, v njegovi notranjosti pa so inženirji v popolni tajnosti pripravljali zametke kitajskega interneta.

Kako pa so na to gledali prijatelji v takratni Sovjetski zvezi?
Sovjetska zveza je imela veliko težavo, da je na področju informacijske tehnologije zaostajala, kar je želela nadoknaditi. Kot se spominja direktor Iskre Delta, je bil odmeven obisk sovjetskega voditelja in začetnika perestrojke Mihaila Gorbačova v Ljubljani konec osemdesetih povezan izključno z dejavnostjo slovenskih inženirjev. Ne glede na uradni program obiska je Ruse takrat dejansko zanimalo samo eno: ali bi lahko s pomočjo slovenskega računalniškega podjetja prišli do računalniške tehnologije, s katero so močno zaostajali za Zahodom. No, po že na pol filmskih zapletih, do tega srečanja potem ni prišlo.

Kakšnih zapletih?
Seveda so vse skupaj budno spremljale tajne službe. Tudi jugoslovanske, ki naj bi direktorja Iskre Delta omamile, zaradi česar se ni mogel srečati z Gorbačovom. Prav zdaj novinarji radijske oddaje Frekvenca X ponovno raziskujejo zgodbo in bodo poskušali vzpostaviti stik tudi z nekdanjim sovjetskim voditeljem Gorbačovom.

In potem so prišla devetdeseta in kot mnoga druga podjetja, je tudi Iskra Delta počasi ugašala.
Ja, kmalu po tem obisku je računalniški kompleks Iskre Delte začel razpadati, kljub temu, da so imeli veliko znanja in naročil predvsem iz tujine.

Ne bom rekel, da so bili geniji, pa vseeno; se taki ljudje rodijo, gre za talent ali gre za vzgojo, kot navajate v zgodbi na primeru sester Polgar, šahovskih biserov z Madžarske, ki jih je njihov oče, sloviti razvojni psiholog, Laszlo Polgar, podvrgel takorekoč domačemu eksperimentu oziroma razvil kar v svojem domačem laboratoriju.
Po nekih teorijah je talent ravno to, da imaš sposobnost, da veliko časa in energije posvetiš neki veščini, ki bi jo rad razvil do te mere, da v njej res postaneš vrhunski mojster. To ni mogoče brez brez notranje motivacije, ki je hkrati vir zadovoljstva in gonilo za vztrajanje pri dolgoletni sistematični vadbi.

Lahko torej nogometaša tipa Messi, Ronaldo, Kramarić... vzgojimo kar doma?
Pri športu je seveda pomembna tudi zgradba telesa, ne samo motivacija. Če si majhne rasti ne moreš postati vrhunski skakalec v višino.

Zanimiva se mi zdi tudi zgodba o tem, kakšno vrednost ima v resnici denar. Česa pravzaprav ne moremo kupiti?
Nekatere oblike urejanja odnosov med ljudmi so res takšne, da denar pri tem nima pomena. Če se ti mudi in si v trgovini pripravljen odšteti za kruh dvakrat več denarja kot drugi kupci, zaradi tega ne moreš kar preskočiti vrste pri blagajni. To se ne spodobi. V vsaki kulturi so tudi določena opravila, ki nimajo cene. Ne moreš recimo nekomu plačati, da bo šel namesto tebe v zapor. Ob tem je zanimivo, da spreminjanje tega, s čim vse smo pripravljeni trgovati, vpliva na naše vrednotenje teh dobrin. Ko so staršem začeli zaračunavati zamujanje pri prevzemanju otrok v vrtcu, se je število zamudnikov presenetljivo celo povečalo in ne zmanjšalo. Da bi si pojav razjasnili, so izvedli raziskavo, in ugotovili, da se starši sedaj, ko so jim zamude začeli zaračunavati, niso čutili več krive, če so zamudili, zato tisti, ki jim denar ni bil problem, niso več hiteli, da bi čim prej prišli po otroka.

Nekako je ta zgodba v svojem zaključku povezana z zgodbo o Pavjem repu.
V začetku sedemdesetih let se je biolog Amotz Zahavi ukvarjal z vprašanjem, ki je mučilo znanstvenike vse od Darwina naprej: zakaj se živali pogosto obnašajo energijsko zelo potratno? Razvil je teorijo, po kateri na prvi pogled nesmiselno in energijsko potratno početje nima pomena samo po sebi, ampak gre za sporočilo. Namen košatega repa je namreč v tem, da potencialnim samicam sporoča tisto, česar neposredno ne morejo videti. Vzdrževanje lepega in košatega repa zahteva veliko energije, kar si lahko privoščijo le močni in zdravi samci. Bolehne in slabotne pave bi namreč takšna investicija v rep preveč izčrpala, da bi se jim splačala. Ti morajo namreč vso energijo usmeriti zgolj v svoje preživetje in nimajo presežkov, ki bi jih lahko investirali v luksuzne dobrine, kakršna je košat rep.

Ljubezen je torej mogoče kupiti?
Gre za oblike sporočanja, ki dajo tistemu, ki so namenjene, neko informacijo, ki je vsaj ob prvem stiku ne more videti. V vidno obliko pretvorijo nekaj, kar je težko videti. Košati pavov rep lahko v človeškem svetu primerjamo s formalno izobrazbo. Ker se je treba za pridobitev diplome ali doktorata kar močno potruditi, je dosežena formalna izobrazba lahko razmeroma verodostojen signal delodajalcu o potencialni produktivnosti posameznika.