Monografija s podnaslovom Od kabinetov čudes do muzejev 21. stoletja je zapis kritičnega premisleka in študije o razvoju in stanju muzejske teorije in prakse v slovenskih deželah in kot takšna je tudi korekcija prejšnjega stanja, ko je bila, kot v uvodu tudi ugotavlja avtor, preteklost slovenskih muzejev in slovenske misli "v precejšnji meri nenapisana", pa čeprav so bili muzeji tudi pri nas ustanove, ki so pomagale razvijati splošno raven omike ljudstva in ki so obenem tudi dejavno sodelovale v oblikovanju nacionalne identitete na eni in modernega svetovnega nazora na drugi strani.

Zgodba o aleksandrijskem museionu
Jože Hudales naracijo o razvoju slovenskih muzejev in muzejske stroke postavi v zgodovino muzejev nasploh. Začetki muzeja kot ustanove niso popolnoma jasni, kot zapiše Hudales, pa od enciklopedistov – kot bomo videli pozneje, je ta skupina znotraj razsvetljenskega gibanja v razvoju muzejev igrala nezanemarljivo vlogo – dalje kot prvi muzej pogosto imenujejo aleksandrijski museion, ki naj bi ga po nekaterih podatkih leta 290 pr. n. št. ustanovil Ptolemaj I. Soter, in sicer na predlog Demetrija iz Fakrosa, ki je izhajal iz Aristotelovega Liceja in je zato v aleksandrijskem museionu ponovil Aristotelov model Liceja; po drugi strani pa je ustanovitev aleksandrijskega museiona zasluga Ptolemaja II. Filadelfa, ki je museion tudi povezal s knjižnico, observatorijem in botaničnim vrtom.

Diderotova ideja in njen privrženec Žiga Zois
Razsvetljenci, katerih prva zaveza je veljala poučevanju množic oziroma dvigu ravni splošne razgledanosti, so vplivali tudi na razvoj muzejev v slovenskih deželah. Kot nam je povedal Jože Hudales, je "imel Žiga Zois zelo močne in žive zveze s francoskimi razsvetljenci in tako v tem pogledu ustanovitev muzeja tudi pri nas visi v zraku celo preporodno dobo". In pride celo do dejanskega poskusa udejanjenja Diderotovega poziva oziroma ugotovitve, da naj bi umetnost, ki so jo do tedaj lahko občudovali le plemiči v svojih zaprtih galerijah, šla med ljudi. Leta 1809 je bil tako pri nas formalno tudi zares ustanovljen muzej – pobuda "je slonela na zgodovinopisnem delu Antona Tomaža Linharta", ki bi bil, če bi zares tudi zaživel, eden najstarejših evropskih narodnih muzejev. Tako pa se je ta ideja o narodnem muzeju uresničila šele desetletje pozneje, ko so ustanovili Kranjski deželni muzej.

Modno, skoraj obvezno zbirateljstvo
Slovenska zgodovina muzejev se sicer nikakor ne začne šele z muzeji, ustanovljenimi z uradnimi akti. Tako kot v tujini, kjer je na primer že v renesansi in humanizmu zbirateljstvo postalo modno in v nekaterih krogih skoraj obvezno, kar je bil tudi izraz duha časa, ki ga je Jakob Burckhardt imenoval "doba odkritij sveta in človeka", so tudi plemiči pri nas urejali zasebne umetniške zbirke (znane so na primer zbirke grofov Auerspergov na Turjaku, v Žužemberku in v ljubljanskem Knežjem dvorcu ali pa na primer Valvasorjev muzej na Bogenšperku), zanimiv pa je tudi pojav, ki bi ga lahko imenovali ljudski muzej. Hudales pove: "Prve sledi muzeja imamo že v Celju, kjer je popotnik Paolo Santonino leta 1487 obiskal pravzaprav prvi muzej na prostem. Celjski meščani so vzidali v svoje obzidje rimske ostaline, svojemu mestu pa so rekli mala Troja. Torej so se zavedali svojih zelo starih korenin."

Kabinet čudes ali gledališče modrosti
Še pred pravimi zasebnimi muzeji pa so bili tako imenovani kabineti čudes, po besedah Hudalesa označeni tudi kot gledališče sveta, gledališče modrosti oziroma neke vrste "mikrokozmos, ki kaže lastnosti makrokozmosa". V kabinetih čudes so premožni plemiči zbirali kar najbolj nenavadne raznovrstne predmete; v knjigi beremo: "Raznolikost predmetov v njih je bila za zbirke tistega časa najpomembnejša značilnost; v njih bi našli zanimivosti in redkosti s področja naravoslovnih znanosti in glasbe, arhitekture in umetnosti, zgodovine, antične umetnosti in kulture ter klasična besedila, ki so pritegovala predvsem pozornost humanistov. Iz tujih dežel so v zbirke zašli različni predmeti in predvsem eksotične živali."

Najbolj učeni Slovenec Karel Deschmann
Z vzponom meščanstva, ki v 19. stoletju družbeni vzpon povezuje z izobrazbo in delovno etiko, ti dve postaneta glavni vrednoti in tako tudi pomembnejši od plemenitega rodu posameznika, nastopi zlata doba klasičnih muzejev, v kateri ustanovijo večino tudi danes najslovitejših evropskih muzejskih ustanov. Kot ugotavlja avtor, v tem razvoju, čeprav je v materialni realizaciji skromnejši kot v bogatih evropskih prestolnicah, tudi Slovenija ne zaostaja. Vseeno pa je bil razvoj muzejev pri nas nekoliko drugačen kot v tujini; pri nas je namreč veliko večjo vlogo kot slabo razvito meščanstvo imelo plemstvo. V tem kontekstu nam Hudales omeni Karla Deschmanna (1821-1889), prirodoslovca, arheologa, politika in v svojem času menda najbolj učenega Slovenca. Bil je tudi prvi kustos in prvi pravi slovenski učenjak meščanskega rodu, ki je leta 1881 tudi dosegel gradnjo samostojne muzejske stavbe, za katero temeljni kamen je potem 14. 7. 1883 ob 600-letnici priključitve Kranjske k Avstriji položil cesar Franc Jožef. Tako so zgradili stavbo, v kateri Narodni muzej domuje še danes.

Knjigi Slovenski muzeji in etnologija ni lasten le historični pogled, ampak tematizira tudi muzejske težnje za 21. stoletje. Kot zanimivost sodobnega muzealstva Hudales poudari rastoči pomen majhnih lokalnih muzejev, ki so tudi dejavnejši v spreminjanju programa in načinu predstavljanja svoje vsebine. Glede sodobnih muzejev pa je zanimivo še eno Hudalesovo stališče; Hudales tako poudari, da se sodobni muzeji v nekaterih pogledih morda celo manj kot muzeji 19. in 20. stoletja razlikujejo od povsem prvih muzejev, kakršen je bil na primer tudi zgoraj omenjeni museion. Sodobni muzej se namreč manj posveča golemu predstavljanju materialnih kulturnih artefaktov, ampak želi predstaviti predvsem ljudi, ki za to kulturo stojijo. Je tudi ustanova poučevanja in druženja in tako spominja na museion, ki je bil v mnogo pogleddih podoben sodobnim raziskovalnim inštitutom ali akademijam.

Polona Balantič