"Tako kot ima vsaka regija svoje kulinarične specialitete, ima tudi vsaka pariška četrt svojo žensko posebnost," v svoji novi knjigi piše 34-letni Pierre-Louis Colin, isti pisatelj, ki se je kot soavtor podpisal pod zadnjo knjigo zunanjega ministra Bernarda Kouchnerja. "V Menilmontantu ne boste našli božanskih nog, kakršne imajo v Madeleine, je pa zato toliko več brezsramnih dekoltejev, ki jih ne utesnjujejo modrčki."

Pariz je najbolj turistično oblegana prestolnica na svetu in ljudje ne prihajajo gledat le Elizejskih poljan in Mona Lise, ampak tudi domačinke, je prepričan Colin. Njegov Guide des jolies femmes de Paris (Vodnik lepih Parižank) je prej esej kot prava popotniška literatura, vseeno pa se je dela lotil sistematično. Po posameznih okrožjih našteva najboljše "razgledne točke" - lokale, veleblagovnice, parke, muzeje in postaje metroja - in najboljši del dneva za opazovanje pariških arhetipov lepote.

Od spogledljivih deklet in uglajenih dam do zrelih zapeljivk
"Trendovske mladenke", ki jih človek spozna po obvezni uporabi tangic, ne pa tudi modrčka, človek najlažje vidi v Montorgueilu, območju za pešce, ki je po Colinovem mnenju "epicenter erotičnega sevanja" v mestu. Luksuzni butiki in elegantne kavarne so naravni habitat "ležerne meščanke", ki je opisana kot "vir vseh fantazij od rojstva literature dalje".

"Koketnice v zrelih letih", ženske med 40. in 60. letom, katerih zunanjost "priča o meandrih viharnega ali ambicioznega spolnega življenja, ki še ne namerava odložiti svojega orožja", je najlažje najti v butikih s spodnjim perilom.

Pisatelj, ki se ga ne da odpraviti kot žgečkljivega pisuna - šolal se je na elitni Ecole Normale Superieure, tako kot na primer Jean-Paul Sartre - v svojem delu vidi "višje poslanstvo": upreti se želi pravičniški drži ameriške trenutne kulture in družbe.

Priročnik za voajerje?
Seveda pa na knjigo letijo tudi očitki - še posebej na odlomke, ki naštevajo najboljša mesta, kjer se da dekletom na stopnicah pokukati pod krilo. Precej sporno se marsikomu zdi tudi avtorjevo obžalovanje tega, da se "ne da več postavati pred srednjimi šolami", saj sta "trenutna zakonodaja in splošna psihoza ustvarili ozračje sumničavosti, v katerem je vsak občudovalec mladih deklet že samodejno pedofil in posiljevalec".

Občudovanje brez posedovanja
Colin zavrača očitke opolzkosti in opozarja, da v svoji knjigi ne ponuja nasvetov, kako ženske osvajati, niti naslovov številnih pariških lokalov, kjer se da spolnost kupiti. "Opazovati ni enako kot srečati. V tem je v teh potrošniških časih ravno bistvo narave opazovalca: njegov cilj ni posedovanje," piše v uvodu. "Podoben je tistim redkim obiskovalcem muzejev, ki ne čutijo potrebe, da bi iz galerije odkorakali z razglednico ali monografijo."

Ana Jurc