O vsem tem pripovedujejo izbrani odlomki in pesmi iz del Bertolta Brechta, Michelangela, Larryja Levisa in Aleša Mustarja.

- Torej ni razlike med Luno in Zemljo? - Očitno ne. - Še ni deset let, odkar je bil v Rimu nekdo sežgan. Pisal se je Giordano Bruno in je trdil ravno to.
Mineva 460 let od rojstva velikana s področja znanosti, fizika, matematika, astronoma in filozofa Galilea Galileja. Njegova astronomska opazovanja so imela ključno vlogo pri uveljavitvi heliocentričnega modela Osončja. Zaradi teh in drugih del velja za pionirja uporabe sodobne znanstvene metode in eno najpomembnejših osebnosti znanstvene revolucije 17. stoletja. Igro z njegovim imenom kot naslovom je napisal nemški književnik in gledališki reformator Bertolt Brecht. V njej uprizarja posamezne postaje iz Galilejevega življenja in hkrati prvič na široko razvije temo, s katero se je ukvarjal do konca življenja: položaj subjekta oziroma intelektualca v moderni, znanstveni dobi. Se mora znanstvenik, da bo lahko "v miru" prakticiral svoje raziskave, podrediti taki ali drugačni oblasti? Kolikšna je njegova moralna odgovornost za uporabljene izsledke znanosti? (Ta vprašanja dobijo še ostrejše obrise, če vemo, da je eno izmed različic Galilea pisal pod neposrednim vplivom dogodka v Hirošimi). Zdi se, da vprašanja ostajajo še kako aktualna tudi v današnjem času. V oddaji Literarni nokturno Galilei na 10. januarja 1610 v nočnem pogovoru s prijateljem Sagredom v Galilejevi študijski sobi v Padovi govori o nebesnih pojavih, ki dokazujejo Kopernikov sistem. Interpretirata Primož Pirnat in Gregor Zorc.

Sorodna novica Umrla je prevajalka predvsem francoske književnosti in leksikografinja Marija Javoršek

Nebo nam v roke daje usodo Rima, / naj pade človek, oblastí več nima, / če sploh je človek, saj človeški ni, / ta zver, ki žejna rimske je krvi!
Pred kratkim je v šestinosemdesetem letu umrla Marija Javoršek, vélika slovenska prevajalka in leksikografinja. Slovencem je zapustila izjemen prevajalski opus francoskih klasikov od srednjeveških pesnitev prek klasicističnih dram Jeana Racina in Pierra Corneilla, dveh Molièrovih dram, pa Cvetja zla Charlesa Baudelaira do romana Opus nigrum Marguerite Yourcenar, če omenimo samo nekatere izmed prevodov Marije Javoršek. Za svoje delo je prejela Sovretovo nagrado in nagrado Prešernovega sklada za knjigo Corneillovih Rimskih političnih tragedij, to so Horacij, Cina in Pompejeva smrt. Odlomek iz drame Cina ali Avgustova velikodušnost v Literarnem nokturnu interpretira Brane Grubar. V njej je Corneille dramatiziral zaroto zoper cesarja Avgusta in vladarjevo velikodušno pomilostitev zarotnikov.

Moja ljubezen ne prebiva v srcu: / ljubezen, s kakršno jaz tebe ljubim, / ne more domovati, kjer domuje / stvar umrljiva, blodnja, misel zla.
Michelangelo Buonarroti je bil renesančni umetnik v polnem pomenu besede. Bil je vrhunski slikar in kipar ter še kako spreten in dober pesnik. Mineva 460 let od njegove smrti. Vsestranski umetnik v izbranih sonetih v Literarnem nokturnu piše o ljubezni, taki in drugačni, in o lepoti, njegove sonete v prevodu Srečka Fišerja interpretira Željko Hrs.

Tiho stopim ven / in zaprem vrata. / Čakam, z velikimi rokami v žepih. / Vdihnem. Izdihnem. / Opazujem zvijajoče se sence ribjih trebuhov / nad vodnim dnom. / Nekaj je, česar ne povem.
Pesmi ameriškega pesnika Larryja Levisa, rojenega leta 1946, ne ponujajo niti tolažbe samovšečnemu občestvu niti lažnih projekcij sveta. Morda je pesnik zaradi brezbrižnosti do samega sebe postal bolj dovzeten za druge in njihov svet, njegove pesniške podobe dokazujejo, da je kot pozoren opazovalec in mislec ljubil svet in ljudi. Ob njegovi nenadni smrti pri niti petdesetih letih tako bralcu ostane vprašanje, kakšna pesniška opravičila Zemlji in njenemu propadajočemu potomstvu ter kakšna pričevanja ljubezni bi še napisal. Približno tako je zastavljena oddaja Literarni portret, ki jo je pripravila Lucija Stupica.

Nekaj metrov stran / kitarist brenka / Lenonovo Imagine. / Ne igra na pamet, / pogleduje v pesmarico, / ne vem, / česa ne zna, / akordov ali besedila. / Jaz besedilo znam na pamet, / in s kitaristom pojem v mislih. / In z vsako besedo / je v meni manj sanjača.
Pesniški govorec Aleša Mustarja se v izboru avtorjeve še neobjavljene poezije v Literarnem nokturnu sprehaja po različnih grobovih: po grobovih kanoniziranih ustvarjalcev in tistih, ki so živeli v njihovi senci, po grobovih znamenitih in manj znamenitih ljudi, po mestih – grobovih in grobovih, ki to šele bodo. Bolj kot stvarni je seveda pomemben refleksivni sprehod, ki ga govorec opravi medtem in v katerem odpira različne teme: od lastnega avtorskega položaja do razčlovečenosti sodobnega sveta. Lucidna, prostodušna in s kančkom ironije začinjena pesniška govorica.