Svet, kot ga gledamo, ima pač nešteto obrazov.

"Napisala sem, kolikor sem le mogla čitljivo, številko 78750 in narisala polovico Davidove zvezde, kakor so nas označevali nacisti. Kaj sta potem storila s tem? Ne vem. Bil je šabat."

Marceline Loridan-Ivens, rojena Rozenberg, se je rodila leta 1928, umrla je leta 2018. Bila je francoska pisateljica in filmska režiserka, najbolj poznana po spominskem pisanju Ampak nisi se vrnil, ki opisuje čas, ko je kot petnajstletno dekle preživela čas v taborišču Auschwitz-Birkenau. Poročena je bila z nizozemskim režiserjem Jorisom Ivensom.

V svojem zadnjem delu Ljubezen potem, napisanem v sodelovanju z Judith Perrignon, znova govori o neustavljivi želji po življenju, po ljubezni. Odlomek iz knjige, ki je izšla leta 2018, je prevedla Tadeja Šergán. Interpretira ga igralka Darja Reichman.

Iva sebe ni imela za potomko, še manj za pripadnico enega teh divjih balkanskih plemen. Bila je moderna mlada Švedinja, ne pa nekakšna jahajoča bojevnica s sabljo v roki. Tako kot Zlatan in še kdo, za katerega je vedela, da izvira iz tistih dežel.

Avgust Demšar piše kriminalke, dobre kriminalke. Takšna je tudi njegova najnovejša z naslovom Estonia (objavljena pri Založbi Pivec). Roman se začne s predzgodbo, s tragično nesrečo trajekta Estonia leta 1994, nadaljuje pa se v zaselku Vodnjaki. Tja pripotuje po letih življenja na Švedskem romaneskna junakinja, ki je starše izgubila v nesreči trajekta. Kako mlada junakinja odkriva slovensko zgodovino in še kaj?

"Naj bom jasna: to ni pripoved o grozovitosti mojega očeta. Ne gre za tarnanje nad njegovo okrutnostjo. Vseeno pa se spominjam, kako se je tistega dne namrdnil s stopnic, ko se je zasukal k meni, kot da bi mu ob pogledu name postalo slabo."

Ottessa Moshfegh se je rodila leta 1981 v Združenih državah Amerike; mati je po rodu Hrvatica, oče Jud iz Irana. Prvi roman z naslovom Eileen je pritegnil pozornost takoj po izidu leta 2015. Pisateljico so označili kot enega najbolj izvirnih novih glasov sodobne literature.
Knjiga je zmes družinske drame in trilerja; zgodbo pripoveduje 74-letna Eileen, ki se spominja svojega 24-letnega jaza in burnega tedna pred božičem leta 1964, ko se je njeno življenje postavilo na glavo. Po romanu so posneli tudi film.

V slovenščini že imamo drugi roman Ottesse Moshfegh Moje leto počitka in sprostitve, ki ga je prevedla Miriam Drev.

"Vse je očitno in vse je varljivo.
Vse je blizu in vse je nedosegljivo.
Papirji, knjiga, kozarec, svinčnik
počivajo v senci imen."

Mehiški pesnik in esejist Octavio Paz (1914–1998), tudi Nobelov nagrajenec za literaturo leta 1990, je bil že v času svojega življenja širše poznani avtor. Njegova poezija je zaznamovana z nadrealizmom, pa tudi budizmom in hinduizmom, Paz je namreč več let živel v Indiji. Poleg tega njegova poezija ubeseduje pot do drugega, raziskuje ljubezenski odnos, pa odnos do neizrekljivega in sveta kot celote. V enem od svojih esejev je zapisal, da "človek sveta ne vidi, temveč o njem razmišlja". Prav ta refleksijsko-bivanjska razsežnost je v njegovi poeziji navzoča v veliki meri. To velja tudi za pesmi v oddaji. Prevedel jih je Ferdinand Miklavc, interpret je Matej Puc.

Sorodna novica Sergej Harlamov: Ne bi se rad ujel v vnaprej pripravljene mitologije

O naperjenosti peresa

tudi ta knjiga
je lahko orožje

če znaš dobro ciljati
in ti ni sveta*

*naboj seže globlje
od vsake poezije

Sergej Harlamov je eden najopaznejših literarnih glasov tako imenovane milenijske generacije na Slovenskem. V pesništvu je za dobršen del te generacije značilna odvrnitev od postmodernističnega pesnjenja, ki je bilo značilno za prejšnjo, tako imenovano generacijo X. Poezija Sergeja Harlamova je v svojem okviru najbrž najizraziteje zaznamovana z modernizmom. Ne sramuje se lastne tradicije in se izrazito zgleduje po Venu Tauferju in Gregorju Strniši.

V zadnjih letih se Harlamov označuje za pezdnika, ne pesnika. S tem se loči od pesniškega patosa in zanosa ter nakazuje na prav to slepo porajanje pisave, ki v praznini sproža zvoke, kaže znamenja življenja, četudi na videz še tako neznatna. Poezija zanj ni nujna, samo je.
Predstavnika sodobne modernistične lirike portretira pesnik, pisatelj in publicist Muanis Sinanović. Njegove pesmi bereta Željko Hrs in Maruša Majer.

"Niti pol ure še nisva bili v postelji, ko se je v sobo po prstih pritihotapil
moj gospodar v sami srajci kot poprej. Delala sem se, da ga ne slišim, in
gospa Jewkes me je prijela za eno podlahet, on pa je odgrnil odejo in legel v
posteljo na drugi strani, se polastil moje druge podlahti in jo potisnil podse,
nakar mi je začel tako hlastno poljubljati dojko, kot bi jo hotel požreti."

Mineva 270 let od smrti angleškega pisatelja Henryja Fieldinga; rodil se je leta 1707 v plemiški družini. Študiral je pravo, preživljal pa se je večinoma kot pisatelj in publicist. Uspelo mu je s komedijami, a njegovo glavno delo so razsvetljenski ironični romani o sodobni družbi, ki se naslanjajo na pikareskno tradicijo. Tak je roman Joseph Andrews. V njem je Fielding parodiral roman Pamela Samuela Richardsona, njegov najpomembnejši roman pa je Tom Jones, v katerem je povezal izročilo pikaresknega romana s komediografsko tehniko in razsvetljensko poučnostjo. Z njim je skušal uveljaviti svoj teoretični pogled na roman kot na "komični ep v prozi".

V Literarnem večeru je avtor Tone Frelih nanizal odlomke iz štirih njegovih romanov: Toma Jonesa je prevedla Majda Stanovnik - Blinc, odlomke iz doslej neprevedenih romanov Shamela, Joseph Andrews in Amelia pa Irena Trenc Frelih. Avtor oddaje je Tone Frelih, interpreta sta Saša Mihelčič in Aleš Valič.