Znanost in umetnost sta dobri stari par – ali kako v sodobni poeziji o racionalnih temah razmišljati intuitivno
Naj bodo sodobna znanstvena ali ekološka dognanja, filozofske ali sociološke teorije, pesnica in producentka za intermedijsko umetnost Jana Putrle Srdić jih ne le dobro pozna, kar se v njeni poeziji navdušujoče opazi, temveč tudi pretaplja v tankočutno medbesedno frekvenco, ki presega logične razlage – prepušča se spontanemu, kdaj naključnemu nagovoru. Prav sloji resničnosti, ki v informacijski poplavi presegajo fizično, so njeno pogosto vprašanje. Gradi mostove med kulturo, naravo, tehnologijo, etiko. Posvetili smo ji četrtkov Literarni večer na Prvem z naslovom Ves čas se zrcali v nas.

Pravnik in filozof, ki je potoval po Evropi, postal središče ruskega simbolističnega gibanja in pozdravil oktobrsko revolucijo
Leta 1880 rojeni in pred stotimi leti umrli ruski književnik Aleksander Aleksandrovič Blok je poznan po lirskih dramah, pa tudi pesmih – velja za vodilnega predstavnika "srebrnega obdobja" v ruski poeziji. V Literarnem nokturnu smo v soboto segli v daljne leto 1989, ko je Marjan Kovačevič Beltram pripravil oddajo s pesmimi Ante lucem, Neznanka, Domovina, K točilni mizi sem pričaran in Razpotja, mladostni glas igralca Aleša Valiča pa med drugim iz te v prevodu Toneta Pavčka prebere: "Povsod sva. In nikjer. Grevá / in zimski veter k nama vleče. / V cerkváh, ko dan je, ko temá, / prepeva in ugaša sveče."

Na pot se je odpravil tudi glasbeni velikan Wolfgang Amadeus Mozart. Dve leti pred smrtjo, leta 1789, je zaradi finančnih težav ob iskanju nove zaposlitve obiskal Moravsko, Dresden, Berlin in Dunaj. Svoji ženi Constanzi je pošiljal pisma – hudomušna, romantična. Mozarta tako spoznamo v bolj osebni perspektivi, v njih pa je nanizal še številne, predvsem za muzikologe dragocene zgodovinske podatke. Pisma je prevedel Peter Weiss, vabimo vas, da jih v interpretaciji Blaža Šefa poslušate v oddaji Spomini, pisma in potopisi.

Če pesmi v zbir poveže isti motiv, še ne pomeni, da so si tematsko, slogovno ali izpovedno podobne – kako vse so slovenski pesniki pisali o morju?
Morje je široko. To velja v vseh pomenih. Umetnik ga lahko na primer doživlja kot čisto impresijo, kot preprosto ali zavito in simbolizirano podobo svoje notranjosti, kot vabilo k potovanju, kot fizično nevarnost in še bi lahko naštevali. Za motiv ga je že v antiki vzel Homer v Odiseji. Iz našega bogatega arhiva smo izbrali ta Literarni večer, za katerega je leta 1981 pesmi izbral Aleš Berger, obeta pa prav poseben ključ: v štirih tematskih sklopih predstavi tiste poezije od slovenske moderne naprej, ki so temo morja najprepričljivejše in najbolj kakovostno preoblikovale v avtonomno pesniško pripoved.

Skupaj so se našli glasovi Rudija Kosmača, Iva Bana, Jerice Mrzel in Borisa Cavazze ter verzi Josipa Murna, Iga Grudna, Otona Župančiča, Srečka Kosovela in številnih drugih. Takole gredo verzi Pisma z morja Alojza Gradnika: "... pljuskala v rupe bi skalnatih sten, / padala v brezen bi črne globine, / spenjala spet se prešerna v višine / kot kljubujoč in razpenjen greben. / Ko pa bi zmagan utihnil vihar, / spet bi bila le zrcalo pokojno, / sonca in meseca žarkom prosojno, / mir le, tišina brezbrežna in žar."

Tam daleč čez je Brazilija – dežela tisočerih barv in obrazov, vedra, optimistična, hkrati pa polna socialnih in ekonomskih kontrastov, blišča in temnih brezen. Tako je svojo domovino z besedami upodabljal najbolj znani brazilski modernistični pisatelj Jorge Amado. Letos zaznamujemo 20 let njegove smrti. V sobotni Izbrani prozi najdemo odlomek iz romana Viva Tereza, v katerem življenje, ljubezen in brazilsko ljudstvo poosebi samosvoja, usodna in hkrati krhka ženska z ranami iz otroštva.

Svoji domovini je prav tako zavezan 88-letni južnokorejski pesnik, esejist in romanopisec Ko Un, aktivist od rane mladosti, ki si še danes prizadeva za združitev obeh Korej. Iz njegove knjige Pišem v zrak so v nedeljski Literarni nokturno umeščene štiri pesmi – poleg istoimenske še Črta začasnega premirja, Snežni metež in Navkljub vsemu se moraš znova roditi. Tudi Ko Un se zateče k vodi: »Še vedno sanjaš, premakni se, sanjati moraš. / Tam je nebo, / tam je še vedno sij zahajajočega sonca, tam je morje ponoči.«

Pesem za godovni dan svete Cecilije
Za konec omenimo še ponedeljkov Literarni nokturno z osemdelno pesmijo prevajalca in kritika iz 17. stoletja Johna Drydna. Že sam je to delo označil za svoj največji dosežek, posveti pa se sveti Ceciliji, zavetnici glasbe, katere dan so začeli praznovati proti koncu 16. stoletja v Franciji, v Angliji pa od leta 1638, ko je Glasbeno društvo začelo pri pesnikih in skladateljih naročati ode v proslavo glasbe in njene duhovne moči.