Desetletje prej, preden se je indijska podcelina leta 1947 rešila britanske nadvlade, hkrati pa se po verskem ključu tragično razdelila na muslimanski Pakistan in hindujsko Indijo, sta se v urdujski književnosti uveljavila dva velika avtorja: Ismat Chughtai (1911–1991) in Saadat Hasan Manto (1912–1955). Zasijala sta z deli, ki živo prikazujejo kulturo obredov in tradicij, hkrati pa s kritično ostjo in z obiljem sarkazma razkrivajo verski fanatizem, dvojna merila, zatiranje, pa tudi kljubovanje v družbi, ki je bila v času nastanka še del britanskega imperija. Oba sta si zaradi uporništva in radikalnosti prislužila ostre kritike in celo obtožbe o obscenosti. Njune življenjske poti so se večkrat križale, med drugim tudi leta 1946 med sodnim procesom v Lahoreju, kjer sta se morala zagovarjati zaradi obscenosti in bila nazadnje oproščena. Po razdelitvi podceline sta živela na različnih straneh politične ločnice in ustvarila obsežna leposlovna opusa. Njuna edinstvena pripovedna glasova in iskrena izzivanja, tako moralna kot filozofska, za sedanjega bralca nista izgubila niti kanca ostrine in ostajata tudi v današnjem svetu globoko pomenljiva.

Predstavljeni zgodbi v Literarnem večeru na Prvem je izbrala in uredila Ana Jelnikar, prevedla pa Tina Mahkota po angleških prevodih iz urdujščine. Interpretirata ju Saša Mihelčič in Matej Puc.

Moj očka se je z mojo mamo oženil leta 1902, vendar sta me moja starša rodila šele konec leta 1905, kajti očka si je želel, da bi se njegov otrok nujno rodil na novo leto. Izračunal je, da me je treba spočeti prvega aprila in je šele tistega dne mami predlagal, da spočneta otroka.

Daniil Ivanovič Harms, s pravim priimkom Juvačov, je bil ruski pesnik, prozaist in dramatik. Rodil se je leta 1905 v Peterburgu. Pesniti je začel sredi dvajsetih let dvajsetega stoletja in se zbližal s futuristoma Tufanovom in Bahterevom. Navduševal se je nad teatralizacijo življenja, ki je vodila v poezijo s smiselnimi prelomi. Iz tako imenovane 'šole činarjev', ki je nastala leta 1926 in je šla skozi vrsto avantgardističnih skupin, so dve leti pozneje ustanovili postfuturistično skupino OBERIU (Zvezo realnih umetnikov) in se preoblikovali v oberiute. Oberiuti so bili avtorji absurdistične literature, ki so se namerno odvrnili od utrjenih norm in kanonov življenja in literature. OBERIU je obstajal do pomladi leta 1930, ko so ga uničili ideološki napadi v tisku. Mladi proletkultovci so takrat med drugim zapisali, da so "Oberiuti daleč od graditeljstva. Njihovo zanikanje življenja, njihova nesmiselna poezija, njihovo zaumno žonglerstvo – vse to je protest proti diktaturi proletariata. To je poezija klasičnega sovražnika". Leta 1931 so tako Harmsa aretirali in leto pozneje izgnali v Kursk. Po vrnitvi je objavljal samo pesmi v otroških revijah, pisal pa je še kratko prozo, v kateri humorno razkriva tragični absurd življenja, osebno revščino in strah pred usodo – najbolj znana sta cikel Zgode in povest Starka. V Literarnem nokturnu tri zgodbe iz knjige Pomen morja (Inkubacijsko obdobje, Pravljica in zgodba brez naslova) v prevodu Boruta Kraševca interpretira Blaž Šef.

"Ja, otroka!" je vzkliknila gospa Banks. "Kaj pa vidva tukaj? To je vajina nova varuška, Mary Poppins. Jane, Michael, pozdravita jo!"

Drugi april, rojstni dan Hansa Christiana Andersena, je mednarodna zveza za mladinsko književnost razglasila za Mednarodni dan knjig za otroke. Praznujemo ga že 56 let. Skoraj devetdeset let pa mineva od izida enega najznamenitejših del za otroke 20. stoletja, Mary Poppins, ki jo bralci po vsem svetu poznajo ne le iz knjig, temveč tudi iz gledaliških priredb in filmov.

Mary Poppins. Če se zdi zlasti ta skrivnostna in ekscentrična varuška, ki jo je vzhodni veter prinesel v družino Banksovih na Češnjevo ulico v Londonu, skoraj kot znanka iz sosednje ulice, pa ostaja pisateljica, ki jo je ustvarila, velika neznanka. P. L. Travers se je rodila leta 1899 kot Helen Lyndon Goff v angleško-irski družini v Avstraliji. Od mladih nog sta jo privlačila gledališče in ples, njena prava strast pa je bilo pisanje. Leta 1924 se je preselila v Anglijo, kjer je začela pisati eseje, gledališke in filmske kritike ter preučevati mite in folkloro. Leta 1934 je napisala Mary Poppins, ki je nemudoma osvojila srca bralcev in kritikov. V dolgem življenju – umrla je pri 96-ih –, ki ga je ljubosumno varovala pred javnostjo, ne nazadnje tudi s psevdonimom P. L., iz katerega ni razvidno, ali gre za pisatelja ali pisateljico, je napisala še sedem knjig o Mary Poppins in vrsto drugih leposlovnih in neleposlovnih del in pesmi. Več kot dvajset let je zavračala ponudbe Walta Disneyja, da bi po Mary Poppins posnel film. Ko je naposled popustila, je filmska različica leta 1964 osvojila gledalce in kritike ter osvojila pet oskarjev, P. L. Travers pa je bila z njo skrajno nezadovoljna.

Mary Poppins je prineslo k slovenskim bralcem leta 1970, ko sta v prevodu Katarine Puc pri Mladinski knjigi izšli prvi dve knjigi, Mary Poppins in Mary Poppins se vrne z izvirnimi ilustracijami Mary Shepard, ki je zaslovela kot prva ilustratorka Milnovega Medveda Puja. Po 53 letih bo letos v zbirki Zvezdna Beletrina izšla prva knjiga o Mary Poppins v novem prevodu Tine Mahkota, ki je tudi pripravila Literarni portret slovite avtorice. Odlomke interpretira Mojka Končar.

"Oho!" je zmajala z glavo. "Takale obraza? Kako se lahko na strelsko nedeljo tako kremžita?" - "Kaj se ne bi," je rekel Tomaž. "Oče je namenil najinega vola za nagrado."

To pa še ni vse. Za dan mladinske književnosti bo v Literarnem nokturnu na sporedu tudi poglavje Rahlo začaran strelski praznik iz dela Mala čarovnica nemškega pisatelja Otfrieda Preusslerja. Glavni lik romana, ki je v izvirniku izšel leta 1957, je mala čarovnica, stara komaj sto sedemindvajset let, ki živi v hišici sredi gozda s krokarjem Ábraksasom. Želi si postati del uveljavljenih čarovnic, ki enkrat na leto na kresno noč na Kleku uprizorijo čarovniški ples. Mala čarovnica se nepovabljena udeleži plesa, seveda jo čarovnice zalotijo. Vrhovna čarovnica ji postavi pogoj za to, da bi se smela leto zatem udeležiti plesa, in sicer mora v tem letu postati "dobra čarovnica". To pa mala čarovnica razume narobe in tako si zada, da bo počela same dobre stvari. Dobro se odreže tudi na strelsko nedeljo. Delo je prevedla Katja Ogrin.

Ko je besedilo izšlo, so ji hoteli izreči anatemo. Ker je ŽENSKA. Pa kdo je ta samica. Kdo je ta oseba, ki se podpisuje z naslovi in priznanji. Kot to počnejo samo moški. Edina, očitno. V tem svetu. Brez moža. Brez stalnega ljubimca. Ki bi vedeli zanj.

Metka Zupančič je bila morda za življenje med kulturami, tradicijami in običaji zaznamovana že v otroštvu, ko se je z družino leta 1956 preselila v Koper, pri sedemnajstih v Ljubljani združevala gimnazijo in srednjo glasbeno šolo, zaključila še dvojni študij, leta 1974 na Filozofski fakulteti in leto pozneje na Glasbeni akademiji, takoj zatem pa je kot štipendistka Francoske vlade v Strasbourgu zastavila študij francoskega novega romana in decembra 1977 uspešno zagovarjala doktorat 3. stopnje o Claudu Simonu. Po vrnitvi v Slovenijo je delovala kot samostojna prevajalka, jeseni 1979 so jo na Filozofski fakulteti v Ljubljani sprejeli kot asistentko za francosko književnost. Potem ko je Claude Simon leta 1985 prejel Nobelovo nagrado za literaturo, je v slovenščino prevedla njegova romana Georgike in Flandrijsko cesto, decembra 1988 pa na Univerzi v Zagrebu uspešno zagovarjala disertacijo "Orfizem in polifonija v delih Clauda Simona". Po več študijskih bivanjih v Severni Ameriki se ji je jeseni 1989 ponudila priložnost za poučevanje v ZDA in Kanadi. Od leta 2000 do upokojitve leta 2017 pa je delovala na Univerzi Alabame v Tuscaloosi, kjer so ji podelili status zaslužne profesorice.

Avtobiografsko obarvana pripoved L’envahissement – Tisto neustavljivo je nastala leta 1998 v Guelphu v Kanadi in je razen objavljenih dveh poglavij ostala v predalu vse do leta 2020, ko ji je natis pri pariški založbi L'Harmattan ponudila urednica Laure Lévêque. Delo bo prav kmalu izšlo pri Književnem društvu Hiša poezije. Odlomka iz poglavij Ekskomunikacija in Država v oddaji Spomini, pisma in potopisi interpretira Jožica Avbelj.

Berite revije in časopise izpred štirideset do petdeset let. Tisto, kar je vzbujalo skrb, ne vznemirja več. Novice so postale zgodovina … A kaj se je zgodilo z reklamami? Tiste, ki so bile takrat dolgočasne in jim nismo posvečali pozornosti, zdaj pridobivajo novo vrednost.

Sorodna novica Magično-realistični kalejdoskop Fizike žalosti prenesen tudi na oder

Bolgarski literat Georgi Gospodinov, ki je bralce prepričal že z romanoma Naravni roman in Fizika žalosti, je s tretjim romanesknim delom Časovno zaklonišče spisal zanimivo zgodbo o času in spominu. V besedilu sledimo pripovedovalcu in njegovemu ekscentričnemu delodajalcu Gaustinu, ki v Zürichu zasnuje kliniko za preteklost, namenjeno predvsem ljudem z Alzheimerjevo boleznijo in izgubo spomina. S tem, ko jih postavi v okolje in sobe, urejene v maniri bodisi tridesetih, štiridesetih ali petdesetih let ... prejšnjega stoletja, torej v čas, ki se ga "bolniki" še spominjajo, je prepričan, da jih uglasi z njihovim notranjim časom, navadno časom otroštva ali mladosti, obenem pa postane njihov vsakdan, tudi staranje in umiranje, sprejemljivejše. Mojstrsko tkanje fragmentov v večplastno celoto, ki je bila že značilnost odličnega dela Fizika žalosti, je razvidno tudi v tretjem romanu Gospodinova, saj je ta toliko kot pripoved o preteklem tudi pripoved o begu pred sedanjostjo in negotovo prihodnostjo ter o sovplivanju vseh treh. V Literarnem nokturnu odlomek romana, ki je v prevodu Boruta Omerzela dostopen tudi slovenskim bralcem, interpretira Blaž Šef.