Zbornik sledi razstavi z istim naslovom, ki je bila v Muzeju novejše zgodovine na ogled spomladi in katero dopolnjuje s prispevki več zgodovinarjev in etnologov. Predstavitev življenja in dela slovenskega meščanstva v tem obdobju se zdi hvale vreden prispevek k širjenju znanja o tisti družbeni skupini, ki je ravno v obravnavanem obdobju naredila veliko za preobrazbo Slovencev iz naroda z zgolj kulturnimi dosežki v pravi državotvorni narod, ki se realizira v ustanovitvi Države SHS leta 1919.

Iskanje napak socializma, namesto razčlenjevanja meščanstva
Vendar vse ni tako enostavno. Kritičnega bralca hitro zbode uvod izpod peresa direktorja Muzeja novejše zgodovine Slovenije in zgodovinarja Jožeta Dežmana. Besedilo se zdi kot še eno poglavje v zadnje čase kar preveč vnetim ukvarjanjem (celo obračunavanjem) s polpreteklim obdobjem, natančneje z obdobjem življenja v socializmu. Dežman tako v zborniku obravnavanemu meščanskemu obdobju posveti le nekaj skromnih paragrafov, nato pa se loti predvsem razkrivanja katastrof, zagrešenih v času komunistične 'strahovlade in moralnega razpada', tako drugačnega od domnevno uglajenega, v bidermajerskem duhu k družinski intimi in veri usmerjenega meščanstva.

V zborniku tako namesto razčlenjevanja meščanskega sveta med drugim beremo: „Medtem ko je meščanstvo gradilo svojo kulturno kolonizacijo na uspešnem tržnem tekmovanju in ustvarjalnosti, je bilo v komunizmu drugače. 'Novi razred' ne ustvarja, ampak troši in se masti pri koritu,“ in še: „V komunističnem sistemu so orjaške kraje in poneverbe nujne. /.../ Vse vrednote so razvrednotene in to oblikuje primerno ozračje za kraje in zapravljanje. Samo v Jugoslaviji so leta 1954 odkrili preko dvajset tisoč kraj 'družbene lastnine'.“ Kot vsaj ne popolnoma ustrezno lahko označimo odmik od teme – čeprav mi Dežman pove, da so hoteli že razstavo zasnovati nekoliko antropološko in primerjalno v odnosu do poznejših obdobij -, velja pa se obregniti tudi ob za strokovno in tudi poljudnoznanstveno literaturo neustrezni bombastični, mileje rečeno prenapihnjen besednjak.

Obdobje liberalizma, naroda in napredka
Meščanstvo je bilo v tem obdobju gonilna sila razvoja v vsej Evropi. Posebej čas med letoma 1850 in 1914, za katerega so sicer uporabljana tudi poimenovanja doba kapitala (Eric Hobsbawm), čas hitrega znanstvenega in gospodarskega napredka (T. C. W. Blaning ali Charles Morazé) ali čas evropske premoči v svetu (Norman Davies), najpogosteje imenujemo kar meščanska doba. O tem času nemški zgodovinar Hagen Schulze zapiše: „Meščanskost je bila v zadnji tretjini 19. stoletja življenjski občutek, civilizacijska klima, ki je vsaj v Zahodni in Srednji Evropi prežela državo in družbo, prevzela kulturno hegemonijo, povezano z drugimi takšnimi, visokostoječimi pojmi, kot so liberalizem, narod in napredek.“

Slovensko meščanstvo je bilo zaradi vsesplošnega počasnejšega razvoja na Slovenskem, za katerega je bilo krivo življenje v provinci večnacionalne države, v kateri smo bili Slovenci dolgo politično tako rekoč brezpravni, zagotovo manj svetovljansko kot, na primer, tako imenovano izobražensko meščanstvo (Bildungsbürgertum), značilno za srednjeevropski, še posebej germanski prostor tega obdobja. Vendar pa zagotovo ne velja drugi del trditve Jožeta Dežmana: „Meščani so bili nosilci demokracije, gospodarskega, znanstvenega, kulturnega napredka. Njihovo etično-moralno jedro je bilo konservativno krščansko, po vzorih zahodnih sosedov so uveljavljali meščansko oliko.“

Liberalno meščanstvo in usmeritev k slovanstvu
Vodilni politični položaj konservativne katoliške smeri (najprej utelešene v Katoliški narodni stranki, pozneje v njeni naslednici Slovenski ljudski stranki) med Slovenci je zgodovinsko dejstvo, vendar pa nikakor ne gre spregledati liberalnega meščanstva. Pojem liberalno meščanstvo se v naših krajih – kot je namignjeno v zborniku – nikakor ne povezuje le z 'nemškutarstvom' oziroma s prisotnim nemškim liberalnim meščanstvom. Slovensko liberalno meščanstvo, kateremu sta med drugim pripadala Ivan Hribar in Ivan Tavčar, je imelo okoli preloma 19. v 20. stoletje veliko kulturno in politično vlogo in je odločilno pripomoglo k zasuku slovenskega življa od zvestobe cesarju – to je pridigala konservativna smer – k slovanstvu, ki se je med drugim izrazilo v svojem času zares pretirano nekritičnem stremljenju po stapljanju južnoslovanskih narodov v eno kulturno-politično entiteto.

Zabavni zapisi o vsakdanjem življenju meščanov
V zapisih, ki spremljajo predstavitev zgoraj omenjene razstave, Ivan Hribar in njegovi sopotniki zares ne manjkajo, vendar pa prvi del zbornika, posvečen poglobljenemu in strokovnejšemu obravnavanju teme slovenskega meščanstva v obdobju 1848-1949 (avtorji prispevkov so Igor Grdina, Božidar Jezernik in Irena Žmuc), zapostavlja liberalno in napredno misel v slovenskem meščanstvu. Treba pa je priznati, da so posebej tisti pasaži, ki orisujejo vsakdanje življenje ljudi in podajajo iz zgodovinopisja pogosto izpuščene na videz manj pomembne podrobnosti, zabavni in tudi poučni. V tem pogledu je še posebej zanimivo branje prispevka etnologa in antropologa Božidarja Jezernika in nekaterih krajših besedil, ki spremljajo predstavitev razstave. Vendar pa zaradi dejstva, da je so priporočljivi predvsem opisni teksti in da so sinteze sporne, začnemo nenamenoma razmišljati o politični (ne)pristranskosti zbornika.

Polona Balantič