Prvo izdajo kitajske Biblije so uradno natisnili leta 1987, ko je ateistična Kitajska Evangeličanski cerkvi dovolila tiskanje Svetega pisma. Tedaj je tudi nastala tiskarna Amity Printing, ki je od letošnjega julija vsak mesec natisnila kar milijon Biblij. Od skupno 30 milijonov izvodov Biblije, kolikor so jih menda letos natisnili po celem svetu, so jih tako kar tretjino natisnili na Kitajskem. Treba je sicer omeniti, da Amity Printing 45 odstotkov svoje naklade izvozi, kljub temu pa naj bi bilo samo za Kitajce od leta 1988 natisnjenih 45 milijonov Biblij. Kitajski verniki za standardno izdajo Biblije, ki na 320 straneh povzema Staro in Novo zavezo, ne odštejejo niti dva evra.

Protestanti, katoličani in privrženci 'domačih' verskih skupnosti
V prihodnje naj bi se povpraševanje po Bibliji na Kitajskem še povečalo. V tej državi, v kateri se je odnos do religije začel po smrti Maa Cetunga le počasi spreminjati, namreč število pripadnikov katere od krščanskih denominacij menda opazno narašča. Po uradnem štetju je tako danes na Kitajskem okoli 20 milijonov protestantov in slabih šest milijonov katoličanov, vendar pa religiologi domnevajo, da je dejansko število vernikov vsaj trikrat tolikšno. Diskrepanca med uradnimi podatki in dejanskim stanjem ni le posledica še vedno prisotne želje kitajske oblasti, da bi Kitajsko prikazovala kot ateistično državo, ampak je povezana tudi s tem, da na Kitajskem nastaja veliko število bolj obskurnih in tako imenovanih 'domačih' verskih skupnosti, katerih dogma sicer bolj ali manj verno sledi katoliški ali protestantski normi, vendar z določenimi odstopanji.

Zadrega z Biblijami za olimpijce
Produkcijo Biblij na Kitajskem so letos spodbudile tudi poletne olimpijske igre. Kot piše časopis Die Welt, so se namreč kitajski olimpijski funkcionarji znašli pred zahtevo, da olimpijsko vas opremijo z zadostnim številom Svetih pisem. Pri tem so se znašli v zadregi, saj kitajska država, ki je sicer stala za organizacijo olimpijskih iger, z Biblijami ni želela biti povezana. Na koncu je bilo sklenjeno, da nankinška tiskarna natisne 100.000 izvodov Nove zaveze in 30.000 popolnih Biblij in da vse te izvode označi z besedami enkratna darilna izdaja in posebna edicija. Tako je vse skupaj vsaj na videz izgledalo kot posebna akcija založbe in Biblije v olimpijski vasi tako ni mogel nihče razglasiti za "od države priznano Biblijo".

Ena uradna trgovina, skrita za zastori
Ta dvoumni položaj svetih besedil na Kitajskem, ko so hkrati tolerirana in uradno še vedno nezaželena, se izkazuje tudi v organizaciji prodaje Biblij. Tako je v registrih kitajskih trgovin mogoče zaslediti le eno trgovino, ki prodaja Biblije. To je trgovina krščanskega sveta v Šanghaju, obratovati pa sme le pod določenimi pogoji. Oglasi zanjo so prepovedani, poleg tega pa naključni sprehajalec po cesti Džjudžjang nikakor ne more slutiti, da v njegovi bližini obratuje tovrstna trgovina. Okna so namreč zakrita in nikjer ni nobenega znaka, ki bi opozarjal na lokal, založen z versko literaturo. Vernike tako z Biblijami oskrbuje predvsem lastna distributerska mreža evangeličanskih cerkva, ki obsega 70 skladišč in 55.000 prodajnih mest v cerkvah po celi državi. Dvajset let po začetku tiskanja kitajske Biblije pa v posel prihaja prva velika sprememba. Od letos je namreč na prodaj že tudi avdioverzija Biblije. Zanjo je treba odšteti sedem evrov, med verniki pa jo oglašujejo z geslom: "Pot do vere se križa s potjo sluha."

Polona Balantič